Z. Stepančič: “Koša mona, kaj ti?”

Podravjen, David! Sezona je zaključena. Kako preživljaš obdobje, ko bi morali z ekipo trenirati in se boriti za prvenstvene točke?

Težko je, zlasti ob zavedanju, da se moja dolga rokometna pot spogleduje s koncem. V letošnji sezoni, torej ob vrnitvi v 1. ligo sem dal prav vse od sebe in še več.
Vsi po vrsti obžalujemo konec prvenstva ravno po tem, ko smo po zadnji odigrani tekmi predčasno zaključene sezone premagali Gorenje v Velenju, istočasno pa smo znotraj ekipe začutili, da zmoremo še kaj več in, da se naša ekipa končno dviga. Če potegnemo črto, je zdravje še vedno največja vrednota vsakega, na aktualno pandemijo seveda ne moremo vplivati in prav je, da smo zdravju dali najvišjo prednost in se samoizolirali.
Obdobje preživljam v krogu družine in službenimi obveznostmi
.

Eden redkih igralcev z najdaljšim stažem, ki nikoli ni zapustil vrst domače Izole.

Na to sem resnično ponosen. Dejstvo je, da sem se že zelo mlad redno zaposlil in si hkrati nadel veliko odgovornost do rokometa, treniranja in zasledovanju ciljev uprave, seveda vselej kot igralec. Enostavno povedano, nisem želel zapustiti matične Izole.
Rad bi izpostavil, da sem vselej obžaloval pomanjkanje ustreznih pogojev, ki bi omogočali dvig kvalitetno izpeljanih treningov, sem pa v vsem tem obdobju spoznal krasne ljudi (v rokometnem društvu), ki navsezadnje pretehtajo vrednost vsega denarja.


Kdaj in kako se je pričela tvoja rokometna pot?

Ojoj! Eden prvih športov (med 7. in 8. letom starosti) je bil prav rokomet, ki pa sem ga kar kmalu opustil in se za 2 leti ustalil pri veslanju. Saj veš, ko si otrok, greš največkrat tja, kjer je prisotnih največ prijateljev, znancev… toda nekaj mi še vedno ni dalo miru. Spoznal sem, da je rokomet resnično nekaj posebnega. Je multi-funkcionalen šport; nikoli ne more biti dolgčas, vse je potrebno aktivirati: logiko, športno inteligentnost, pregled nad igro, taktične zamisli, motoriko, tudi “pokvarjenost”, borbenost in seveda čustveno inteligenost. Po veslanju sem se nemudoma vrnil tja, kjer še danes vztrajam (kakšnih 25 let).

Bil si zraven ob vseh uspehih in tudi manj srečnih trenutkih izolskega rokometa. Bi izpostavil tvoj največji uspeh in največje razočaranje?

Med športne uspehe bi vsekakor izpostavil povratek v prvo ligo z Vladom Hrvatinom, torej v sezoni 2010/2011.
Najslajša zmaga pa se je zgodila pred prepolno dvorano v Izoli, ko smo za zadetek uspeli premagati fantastično, bogato in evropsko uspešno ekipo Cimos Koper, ki je ravno v tem odbobju dosegala največje uspehe v državnem ter pokalnem tekmovanju in na evropski sceni
(osvojitev evropskega pokala, op.a.).
Med razočaranja pa sodijo srečanja, ko izgubimo proti večnim rivalom.

Katere so bile tvoje največje otroške želje?

Postati njboljši športnik vseh časov. (smeh)

Si imel kadarkoli svojega rokometnega idola?

Seveda sem ga imel. To je bil danski reprezentant, ki ni izpustil ene same tekme in je na parketu vselej preživel vseh 60 minut boja, tako v obrambi kot v napadu. Michael V. Knudsen, zame kar gospod človek.

Znano je, da so rokometaši pravzaprav “multi-praktični” športniki, ki jim udejstvovanje v ostalih disciplinah (košarka, nogomet itd.) ne predstavlja posebej velikh zahtev. V katerem se najbolje, poleg rokometa znajdeš?

Vsekakor se zelo dobro znajdem v nogometu in ga tudi zelo rad igram, ko pa nimam časa, mi ne gre ravno slabo v tenisu. Lepo se je vsesti tudi na kolo in uživati v daljši vožnji.

Ko slišiš besedo Izola – katera je prva asociacija, ki te preleti?

“Koša mona, kaj ti?” (pozdrav v izolskem slengu, op.a.).
Druga pa – morje.

Usklajuješ družinsko življenje s službo. Kaj ti v zadnjem obdobju predstavlja igranje rokometa?

Rokomet ni usklajevanje, je del življenja. Za to se moram najbolj zahvaliti svoji družini, seveda z ženo Meliso. Oni so torej glavni “krivci”, da lahko vse obveznosti izpeljem. Moram pa tudi izpostaviti svoje nadrejene v službi, saj so mi doslej, kolikor je bilo možno, vselej šli na roko. Treniranje, garanje pa prej ali slej terja svoj davek, ki se pri meni že vrsto let kaže v obliki kroničnih poškodb – tetive, rame, vratu ipd.
Ko imaš nekaj resnično rad, s tem živiš in ni takšen problem.

Kateri je tvoj največji uspeh, ki si ga kadarkoli dosegel v rokometu?

V rokometu je zame največji uspeh to, da sem spoznal res ogromno dobrih ljudi. Ta šport mi je resnično dal veliko stvari v življenju, zlasti znotraj interakcij s prijatelji, družbo in navadami oz. normami, ki so potrebne v neki skupnosti za dosego ciljev. Aja, pa celo Meliso (sedanja žena, op.s.) sem spoznal v dvorani na Kraški… kaj bi lahko bil večji uspeh, kot to? (smeh).

Si morda že kaj razmišljal o dnevu, ko boš za vselej pomahal v slovo športu, kjer si pustil več kot polovico dosedanjega življenja?

Da razčistiva – ni več kot polovica, temveč je že ¾  mojega življenja. (smeh) Ravno v času odsotnosti vseh aktivnosti imam predvsem več časa za razmislek, kdaj in kako naprej. Upam, da se bom nekako postopoma poslovil, saj bi bilo prehudo, da bi “kot strela z jasnega” zaključil. Že sedaj po dobrem mesecu in pol je težko.

S katerimi pridevniki bi opisal mesto Izolo?

Karizmatično, polno dobrih ljudi.

V zadnjih letih je Rokometno društvo Izola storilo pomemben korak naprej v organizaciji in prepoznavnosti na eni ter kadrovski strukturi, začenši s prihodom trenerja Fredija Radojkoviča, ki se mu je pridružil (februarja, op.a.) tudi Vili Ban.

Upam, da smo članski igralci to razumeli in uvideli, da je rokometno društvo res dvignilo nivo treniranja in, da imamo optimalne pogoje za doseganje uspehov. V vseh teh letih je vedno nekje nekaj manjkalo, enostavno ni bilo ustrezno usklajeno. Temelji so zdaj zares skoraj popolni.

Kateri so tvoji največji življenjski cilji?

Večino stvari sem že dosegel; imam krasne otroke, partnerko, okoli sebe imam čudovito družino.  Za piko na i moramo še dokončati z gradnjo hiše ter odplačati kredit. (smeh)

Rokometno društvo Izola – leta 2030?

Želim si, da bo društvo med šestimi najboljšimi v Sloveniji ter, da nam vseeno tu in tam uspe “razbiti” kakega velikana pred čudovito izolsko publiko. Verjamem, da se bo v naših mlajših selekcijah ustvaril tudi kakšen reprezentanti, ki bo v Izoli ostal vsaj 2 do 3 leta. Dejstvo je, da imamo izjemno nadarjene mlade rokometaše.

Ribari Izola, izjemno pomemben dejavnik v izolskem športu. Mnenje?

Dokazujejo, da niso samo velik dejavnik v športu, ampak tudi izven njega. Pravzaprav v vsaki dobri gesti v Izoli imajo prste vmes tudi naši Ribari. Vsa čast in Krepat ma ne molat!
Seveda je korektno izpostaviti, da je bilo na nekaj tekmah tudi kakšen nepotreben incident.  Vsi skupaj se moremo zavedati, da je Izola majhna, vsi se poznamo med seboj in otroci redno zahajajo v dvorano, pri čemer obožujejo tudi naše navijače. Vsi moramo nekako biti usklajeni in prav je, da smo vsi pravi zgled za naše najmlajše, zato je potrebno včasih dvakrat pred pred izvedbo dejanja dvakrat premisliti.

Najbolj nenavaden dogodek na rokometnih igriščih, ki si mu bil priča?

Eurofest v Izoli, na centralnem igrišču ob morju. Igral sem za kadete, med tekmo pa se je dobesedno ulilo kot iz škafa, sodnik ni hotel prekiniti srečanja. Odigrali smo do konca, bili premočeni, vse je spominjalo bolj na vaterpolo. Toda pomembno je, da smo tisto srečanje dobili. (smeh)

Za konec – kaj sporočaš našim bralkam in bralcem?

Življenje zna biti zares zaj*****, toda to je še večji motiv, da ga znamo toliko bolj ceniti in uživati vsak trenutek.

Avtor prispevka:
Martin Franetič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja