Uroš Čuk: Splet in socialna omrežja negativno vplivata na delovne navade mladih

IZOLA – Nekdanji vratar, ki je prešel skozi vse izolske selekcije, trenutno biva in dela v okolici Kozine, natančneje v Hrpeljah. Kraj, nekdaj močno rokometno obarvan je v zadnjem obdobju zgolj še bleda senca rokometnega ponosa v slovenskem prostoru (krajše obdobje kakovosten evropski klub), ki iz leta v leto takorekoč životari in išče vsako priložnost, da obdrži pri življenju kolektivni šport številko 1 na stičišču slovenske Istre, Krasa in Brkinov. Uroš Čuk prihaja iz rokometne družine, saj sta prav njegova starša nekoč igrala v takratnem rokometnem klubu, ki je komaj žanjel prve uspehe v okolici, kasneje pa sta dolgo časa bila aktivna kot trenerja ženskih selekcij v izolskem rokometnem “bazenu”.
Izolan je trenutno razpet med hrpeljskim Jadranom in RD Butan plin Izolo, kjer je aktiven kot trener članske ekipe v kraju kjer biva, obenem pa tudi trenira in usmerja mlajše selekcije izolskega rokometa, ki so kot posojeni igralci trenutno našli svoje zatočišče v Hrpeljah.


 

Uroš, kako bi se predstavil našim bralcem?

“Sem Uroš, prihajam iz Izole, delam na Kozini in trenutno treniram člansko in kadetsko ekipo RD Jadran Hrpelje na Kozini.”

Izhajaš iz rokometne družine. Meniš, da si zaradi tega rokomet doživljal nekoliko drugače kot tvoji sovrstniki?

“Odkar pomnim sem v rokometni dvorani. Starša sta po cele dneve usmerjala svoje ekipe na parketu, toda sam sem že zelo zgodaj bil prisoten z njima in redno spremljal njune treninge ter se na neki način tudi učil. Na rokomet sem morda zares gledal iz drugačne perspektive kot ostali.”

Misliš, da sta starša imela kak vpliv na tvojo rokometno pot, začenši že od mini rokometa?

“Pravzaprav ne. Pri osebnih izbirah nista imela nikakršnega vpliva. Na kratko povedano, da so vse odločitve in koraki, ki sem jih v svoji dolgoletni karieri storil v rokometnih vodah zgolj posledica mojih izbir. Vpliv sta imela le v smislu dajanja kakih nasvetov, toda to je bilo tudi vse.”

DSC_1666

Koliko časa živiš v Hrpeljah in od kod ta odločitev?

“Tu živim že 4 leta, od devetnajstega leta pa sem redno preživljal čas prav na tej lokaciji, družil se s prijatelji, treniral. V Izolo sem zahajal večinoma zgolj spat. Nekako sem se našel v teh krajih; prvo leto odhoda v Sežano, takoj po zaključeni karieri v Izoli, sem si ustvaril svoj krog prijateljev, trenerjev in ostalih funkcionarjev.”

Morda pogrešaš Izolo?

“Hmm (premislek)… V bistvu pogrešam svojega psa (smeh)! Trenutno nimam dovolj prostora v Hrpeljah, da bi ga vzel s seboj, ampak zdaj je kar je. Če se vrnem na bistvo vprašanja, potem je odgovor – ne. Tu mi je zelo všeč, tu sem se našel in zaenkrat ne vidim prav nobenega razloga, da bi se odselil na slovensko obalo. Praktično povedano nisem “obmorski tip človeka”, zato življenja ob morju ne pogrešam, pa še večino prijateljev sem ustvaril v kraju kjer živim in njegovi okolici.”

Praviš, da deluješ kot trener. Kdaj se je pričela tvoja trenerska pot?

“Prejšnje leto, bi lahko rekel, da resno. Bil sem tudi trener kadetov v Sežani pred leti, sedaj sem v Hrpeljah, ampak potrebujem še veliko učenja ter izkušenj. Skratka, nisem dolgo čas v trenerskem svetu, saj sem še do pred kratkim bil še aktiven v vlogi vratarja na rokometnem igrišču.
Do dogovora o sodelovanju je prišlo zlasti zaradi pomanjkanja trenerskega kadra. Moram pa istočasno pohvaliti trenerje in predsednika kluba, ki opravljajo svoje delo vestno in zelo korektno ter kvalitetno.”

Od kje ideja o združitvi izolskega rokometa s hrpeljskim?

“To idejo je imel Dejan Čeranič (trener Jadrana iz Hrpelj op.a.) potem, ko smo spoznali, da je Hrpelje premajhen kraj, da bi zadostili potrebam po številiu igralcev v posamični selekciji.
Zakaj udružitev ravno z Izolo? Ker delajo ravno tako dobro kot v Hrpeljah. Upam si pripomniti, da Izola trenutno dela z mladimi najboljše v Primorski regiji. Združitev se je izazala za super stvar iz obeh strani.
Število fantov je zadostno, formirali smo dve ekipi – eno “izolsko” in drugo domačo in sedaj lahko kakovostno treniramo. Formirali smo tudi člansko ekipo, s katero skupaj z nekaj izolskimi igralci, ki se tu lahko kalijo in pridobivajo igralske izkušnje, nastopamo v 2. DRL. Moje mnenje je, da tej fantje vseeno raje igrajo 60 minut v 2. DRL, kot pa nič v kaki ligi višje.”

Pogosto te vidimo na kadetskih treningih v Izoli. Kako to?

“V bistvu pripeljemo fante iz Hrpelj in Kozine na treninge v Izolo, zato seveda tam do konca tudi ostanem. S trenerjem prve ekipe Borutom Hrenom spremljava trening izolske kadetske ekipe, na trenutke tudi sam poprimem za “trenersko palico” in prispevam svoj delež.”

Kakšna je vizija Jadrana?

“Vizija je sigurno vzgajati mlade in perspektivne igralce, s čimer imamo dobre izkušnje že iz preteklosti. Imamo Stančiča, Bekrića in Škabarja, ki so zelo perspektivni igralci, trenutno pa posojeni Izoli. Tudi nekaj drugih mladeničev smo posodili ali celo prodali drugim klubom.”

DSC_1669

Trenirati si začel pred kakimi dvajsetimi leti, morda kako leto več. Se je tehnika vratarjev, v primerjavi z današnjimi časi kaj spremenila?

“Tehnika kot taka niti ne. Spremenil se je slog igranja v napadu, čimer morajo vratarji prilagoditi svojo tehniko strelcem. Toda kot nekdanji vratar lahko povem, da posebnih tehnik tu ni. Dajmo pogledati 5 najboljših vratarjev na svetu; pri vsakem bomo opazili podoben ali povsem drugačen slog branjenja golove mreže. Neke velike filozofije pri vratarjih tu ni. Po drugi strani je tehnologija zagotovo prispevala svoj delež, saj vratarji lahko na spletu dostopajo do njim pomembnih informacij, videoposnetkov, s čimer se lahko dodatno pripravijo.”

Zakaj si ob vstopu v člansko moštvo Izole kmalu zapustil matični klub?

“Zagotovo neka nesoglasja so bila prisotna med mano in in strokovnim štabom. Bil sem izrazito ambiciozen, ampak prave priložnosti v veliki konkurenci nisem dobil, zato sem se odločil zamenjati okolje in zelo hitro je sledila selitev v Sežano. Takrat sva jaz in Kakovič bila edina vratarja članskega moštva Mitola iz Sežane in tista izkušnja oziroma sezona je bila zame izjemna.”

Kako ocenjuješ oz. kako vidiš delo rokometnega trenerja?

“Že nekoč sem sanjal o tem, da bi postal rokometni trener. Sicer pa moram biti iskren do sebe – do dobrega trenerja mi manjka še veliko izkušenj, ampak neglede na vse druge okoliščine delam na tem zelo zavzeto, saj si nekega dne želim nastopiti na vrhunski ravni. Tudi sam imam svoje cilje, tako kot jih imajo igralci in jih ne skrivam, ampak bom, kot povedano, delal na tem, da jih morebiti dosežem. Delo rokometnega trenerja je izjemno podobno modelu vseh kolektivnih športov. Po svoje je lahko ekstremno naporno, stresno, po drugi strani pa edinstvena življenjska izkušnja, kjer si razpet med razvojem in napredkom igralcev ter lastnih izkušenj, ki te lahko še dodatno krepijo kot človeka.”

Katera je bila najbolj nenavadna stvar, ki se ti je pripetila na rokometnih igriščih?

“Na neki tekmi, ko smo bili še otroci, je soigralec po tem, ko je dobil žogo v roke, napadal kar moj gol, namesto nasprotnikovega. K sreči sem mu strel uspešno obranil (smeh).”

Kako ocenjuješ delovne navade otrok nekoč in danes?

“Danes lahko rečem, da nismo imeli telefonov in smo hodili na treninge. Današnja doba se spreminja v nek namišljeni svet; po eni strani želijo starši otrokom ponuditi vse, kar pa ni nujno, da je dobro. Otroci živijo v prepričanju, da vse lahko dobijo kar želijo ter, da se jim za nič ni potrebno potruditi, saj je zanje samoumevno, da vse pride samo od sebe.
Po drugi strani so tudi družbena omrežja so prispevala svoj delež, ki ni zavidanja vredno. Za otroke osebno ja, socialno in psihološko gledano pa zagotovo ne.”

Kaj sporočaš našim bralcem za konec?

“Želim si, da se ljudje vrnejo v dvorane, kot je to bila navada nekoč. Ni lepšega kot igrati pred polnimi tribunami, nenazadnje se tudi ljudje lahko med seboj podružijo in srečajo po dolgih letih.”

 

Avtor prispevka:
Martin Franetič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>