Uroš Čuk: “Nekoč želim prevzeti profesionalno ekipo”

IZOLA – Po nekajtedenski stagnaciji na ligaških prizoriščih smo z vstopom v leto 2020 ponovno zakorakali v tekmovalni ritem. Vse selekcije so v polnem zagonu in pilijo formo pred novimi spopadi v državnih prvenstvih.
Tokrat smo na pogovor povabili Uroša Čuka, mladega in ambicioznega trenerja kadetske ekipe Butan plin Izola, ki jo s prvim februarjem čakajo resnejši tekmeci in še večji izzivi, ki bi jih mlada selekcija utegnila premostiti. A kot pravi Čuk, le z disciplinirano igro in kančkom sreče se kadetom lahko nasmihne polfinalno tekmovanje.


Uroš, kako ocenjuješ zaključen prvi del tekmovanja sezone 2019/2020?

Sprejemljivo. Z nekaterimi stvarmi sem lahko zadovoljen, z drugimi nekoliko manj.
Pozitivno je videti visoko udeležbo fantov na treningih, kar nam navsezadnje omogoča izvajanje zamisli začrtanega programa, po drugi strani še naprej nisem najbolj navdušen nad trenutki, ki so se nam in se še dalje odvijajo na ligaških srečanjh. 

Si od pričetka poletnih priprav do tega trenutka opazil kak napredek med fanti?

Zagotovo, spremembe so vidne. Fantje so dokončno razumeli, da je rokomet potrebno igrati z glavo in se neprestano prilagajati dogodkom na igrišču, igri nasprotniku, kar za posledico zmanjša prisotnost šablonske “igre na pamet”, ki večinoma ne prinese želenega izida. 
Najbolj pa sem zadovoljen z obrambo. Z Ajdovščino smo v začetku tekmovanja “na Policah” (ime športneg kompleksa v Ajdovščini, op.a.) nekako presenetljivo, vendar povsem zasluženo izgubili in tu je bila prelomnica, ko so fantje doumeli, da brez pravega pristopa ne bo točk nikjer.
Ekipa je iz tekme v tekmo rastla in vse bolj sem lahko videl obrise tistega, po čemur težim in navsezadnje pilimo na treningih.

Kaj pa pomanjkljivosti?

Še dalje ne morem biti zadovoljen z izvedbo polprotinapadov in prenosa žoge iz obrambe v polprotinapad. Hitrost napada ni dovolj “hitra”, realizacija tudi ne na dosegu mojih pričakovanj. To so pomanjkljivosti, hkrati pa imamo ravno tu največje rezerve.

Kakšni so bili cilji pred sezono?

Prvi cilj smo že izpolnili z uvrstitvijo v nadaljnje tekmovanje, toda zdaj imamo drugega – uvrstitev na polfinalni turnir.
Cilj je seveda zahteven in visok, a ne nedosegljiv. Naj dodam, da niso vsi cilji pogojeni zgolj z rezultati; izjemno mi je pomembno, da fantje v tej sezoni dosežejo še stopničko ali celo dve pri razvoju in napredku te lepe igre.

Ko sva pri ciljih – kakšni so tvoji za prihonost?

Vsako leto si želim več naučiti, bolj napredovati,  pridobiti nova znanja in izkušenje. Kmalu me čakajo dodatna izobraževanja za trenerja članske ekipe v prvi ligi.

DSC_0414

Uroš Čuk nepopustljivo vodi svojo ekipo do zadnjega zvoka sirene.

Kateri je tvoj sanjski klub, ki bi ga nekoč želel prevzeti?

Zagotovo je to madžarski Vezsprem. Naši vzhodni sosedje ogromno vlagajo v razvoj športa in infrastrukture, zlasti po tem, ko so v parlamentu sprejeli odločitev, da bo država preko športnih uspehov in infrastrukture dosegala večjo prepoznavnost v svetu in posledično višji finančni učinek.
Madžarski velikan je zgodba zase, to je pravzaprav institucija, izjemno močna in velika organizacija, ki pokriva številna področja v okolici.

Za konec – kaj sporočaš našim bralcem?

Želim, da nas še naprej spremljate in podpirate, saj prav vsi dajamo vse od sebe in se po vseh močeh trudimo, da bi izolski rokomet v skladu z zmožnostmi razvijali in ustvarjali vrhunske igralce in rezultate.

 

Avtor prispevka:
Martin Franetič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja