Temačnemu obdobju izolskega rokometa ni videti konca

zaprispevekrdizola

IZOLA – Na Kraški so pred pričetkom tekmovalne sezone 2018/2019 pričeli graditi podlago za uvrstitev v prvo rokometno ligo. Trud, delo, potrpležljivost in disciplina prej ali slej poženejo želene sadove. A ko svet zapusti prijatelj, sin, sodelavec, član, se čas preprosto ustavi in vse obstranske dejavnosti izgubijo pomen. 
V Rokometnem društvu Izola smo se v manj kot letu dni morali posloviti od kar 4 članov in rokometašev, ki so tako ali drugače pustili neizbrisan pečat več kot 60 let starega “ribiškega” ponosa.


Ravno v obdobju, ko so v Izoli po zaključeni sezoni 2017/2018 zavihali rokave in povsem prevetrili kadrovsko strukturo ter  vpeljali številne novosti in za nameček zastavili smele in optimistične cilje, je kot strela z jasnega javnost, svojce in prijatelje pretresla vest o tragični smrti komaj 24 letnega Ervina Đogovića, ki je pred nekaj leti zaključil več kot šestletno epizodo v Rokometnem društvu Izola.

A le nekaj mesecev zatem je športni kolektiv izgubil še enega velikega navijača in prijatelja – Roberta Milutinovića  “Robija”, ki je z Izolo dihal v dobrem in slabem. Bil je prvi in edini, ki je neglede na končni rezultat po zadnjem zvoku sirene na parketu kultne športne dvorane na Kraški zelo iskreno in čustveno pozdravljal igralce, jim čestital in namenjal samo dobre in pozitivne besede. Izola je s tem izgubila še enega zvestega pripadnika, ki je pravzaprav bil več kot le to, bil je del rokometne identitete rokometnega sveta v malem obmorskem mestu.

Uspešni rezultati so v nadaljevanju letošnje tekmovalne sezone vse bolj uresničevali zastavljene cilje in javnost postavljali pred dejstvo – korakamo proti prvi ligi! Prišla je ključna tekma s Slovanom (26.4.2019), ki je odločala o povratku naših fantov med elito slovenskega rokometa. Izolo je zajela ponovna evforija, ki pa jo je manj kot teden dni kasneje (1.5.2019) v črno zavila tragična vest o nenadni smrti dolgoletnega igralca “plavo – belega” ponosa, Dragana Kevića – Kevota. Do zadnjega trener vratarjev v ženskih in moških selekcijah izolskega rokometa, ki je s svojimi izkušnjami, napotki in pristno človeško platjo prizadejal nov hud udarec v Rokometnem društvu Izola.

Toda kot nalašč, se je usoda še enkrat več kruto poigrala. V Izoli in širše naokrog si še niso opomogli od zadnje izgube, že je sledila nova, nepopisljiva tragedija.
Včeraj (6.5.2019) je izolski rokomet pretresla še en vest. Za vedno je odšel Maksimilijan Rojc – Maxi. Ikona Izole, navijačev Ribari Izola in dolgoletni pomočnik trenerja Braneta Franovića. Vselej je bil med prvimi, ki je energično priskočil na pomoč mlajšim selekcijam in vsakič pripravljal “teren” za to, da so naši najmlajši imeli najboljše pogoje za vadbo.

V Rokometnem društvu Izola v najtežjih trenutkih stojimo ob strani vsem svojcem in tistim, ki so izgubili nezapolnjen del njih samih, ki pa bodo ostali nepozabljen del mozaika izolskega rokometnega kolektiva.


Avtor prispevka:
Martin Franetič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>