Radojkovič: “Pravi Izolan bi za Izolo storil vse!”

IZOLA – Pa smo ponovno tu. Nov intervju, novi (stari) obraz. Fredi Radojkovič, aktualni trener članske zasedbe Izole že drugo sezono zapovrstjo je tokrat z nami delil nekaj življenjskih anekdot in ciljev, ki jih goji v vlogi trenerja. Ponosni Izolan, ki je v zadnjem desetletju kot trener spisal nekaj izjemnih zgodb svojih ekip iz sveta rokometa, nam je med drugim zaupal, da še vedno sanja o Olimpijskih igrah, v isti sapi pa dodal, da že močno pogreša tisto, v čemer najbolj uživa – treniranje.
Želimo vam prijetno branje.


Pozdravljen Fredi. Kako preživljaš obdobje brez rokometnih aktivnosti v času, ko bi se morali boriti za prvenstvene točke, a je prvenstvo predčasno že zaključeno zaradi izrednega stanja? 


“Težko, saj bi raje bil prisoten v športni dvorani, kot pa se doma “igral” za računalnikom. Pozitivna plat vsega tega pa se skriva v času, ki ga sedaj imam bistveno več za preučevanje analiz o storjenem in doseženem v teh dveh letih. 
Pravzaprav se v tem obdobju precej ukvarjam s spoznanjem o tem, koliko smo napredovali, kaj bi lahko še storili, kje se skriva preostali del neizkoriščenih zalog ekipe in podobno. Skratka, idealen trenutek, ki ga lahko namenim za anlize in razmišljanje o prihodnosti in o temu, kako naprej.”

DSC_0647

“Pogrešam svoje delo in dvorano”, Fredi Radojkovič. Slika: MF

 

Preteklo sezono si po mnogih letih prevzel domačo Izolo, mi pa smo uživali v korakanju naših fantov proti prvi ligi. Katera tekma ti je še najbolj ostala posebej zapečatena v spominu in zakaj? 


“Mislim, da se bodo vsi strinjali z menoj, da je to bila tekma pred letom dni v prestolnici proti Slovanu, ko smo igrali odločilno tekmo za vstop v prvo ligo. Resda nismo bili v popolni sestavi, a je bila izolska publika, ki je okupirala celotno tribuno dvorane, naš 8., morda kar 9. igralec.
Preprosto, naša publika z izjemnimi Ribari na čelu so se resnično izkazali in dali fantom tisto dodatno energijo, ki smo jo krvavo potrebovali. Pričarali so res magično vzdušje v katerem lahko vsak igralec samo sanja!”


Tvoj pogled na stanje izolskega rokometa. Kje vidiš RD Izola čez 10 let? 

“Mislim, da je Izola tradicionalno rokometno središče, vendar osebno menim, da je nastala v preteklih letih velika generacijska luknja.  Zakaj je do tega prišlo, ne morem komentirati, saj sem se v izolski rokomet vrnil po celih 17 letih odisejade. Naj dodam, da mi ni ušlo izpod očesa, da je med starejšimi igralci, torej tistimi, ki sem jih še jaz treniral (letniki 82. 83, 84) in mlajšimi – več kot 15 let razlike. Vseh vmesnih generacij ne morem oceniti in komentirati, a najbrž je za nastalo situacijo bilo tu storjenih več napak. Opažam tudi, da se stanje vidno izboljšuje. Tu imamo generacijo letnikov 1998 in 2000 ter 2002, ki so zelo perspektivne in z velikim potencialom, vendar je treba tem fantom ponuditi odlične pogoje za njihovo napredovanje. Če jim tega ne bomo pravočasno ponudili, se zna kaj hitro ponoviti scenarij izgube generacije.Tukaj sta 2 poti: prva je, da klub vzgaja in proizvede kvalitetne igralce, sposobne igrati v prvi ligi ter jih zadržati, kar navsezadnje niti najmanj ni enostavno v kolikor ni pogojev za to. Druga pot pa je večsistemska – zadržati kvalitetne igralce. Žal, Izola je v preteklosti proizvedla ogromno talentiranih igralcev, ki pa so nato zaigrali na bistveno višjih nivojih v drugih klubih, Izola je s tem redno izgubljala domače, perspektivne igralce. Torej, če postanemo valilnica kvalitetnih igralcev, kar Izola ima v svojem DNA-ju in za nameček zadržimo ta kader fantov z nudenjem ustreznih pogojev, potem smo na zelo dobri poti. A kot sem dejal, stvari so v resnici dokaj zapletene in dosegljive, zlasti čez noč ne gre.” 

DSC_0074

Najkrajšo “minutažo” na klopi ima prav Fredi Radojkovič. Slika: MF

 

Ob prevzemu Izole v sezoni 2018/2019 si se vrnil na Kraško. V organizacijskem smislu – te je morda kaj presenetilo? 

“Morda sem jaz njih presenetil. (smeh) Pred tem sem delal v okoljih, kjer je bila organizacija res na vrhunskem nivoju in pričakovati, da bo v Izoli enako, bi bilo iluzorno, vendar sem začutil veliko pozitivne energije, veliko želje, da se nekaj naredi in zato sem se tudi odločil prevzeti matično Izolo. Mislim, da se lahko v klubu dela profesionalno tako na ravni upravljanja kluba kakor treniranja neodvisno od tega ali si popolni profesionalec ali amater. Vsak se sam odloča ali je pripravljen profesionalno delati ali ne in fraze kot so: “Sem premalo plačan za to delo”, ne pridejo v poštev v moj slovar.V klubu mislim, da smo organizacijsko naredili velik korak naprej, vendar nikoli ne smeš razmišljati, da je to dovolj.”


Tako kot igralci, tudi trenerji imate športno in osebno obarvane ambicije. Bi nam zaupal svoje? 

“Uff, mislim, da sem kar nekaj svojih ambicij uresničil. Denimo vodenje vrhunske ekipe, kot je v tistem času bil Cimos Koper, upam trditi, da so sanje vsakega trenerja. Osvojil sem državni in pokalni naslov, evropski pokal, bili smo v četrtfinalu elitne lige prvakov in samo 10 minut nas je ločilo od igranja zaključnega turnirja v Kölnu. S kadetsko in mladinsko reprezentanco Slovenije smo prišli med 8 najboljših, z italijansko reprezentanco po sušnih 17 letih smo vskočili v kvalifikacije za evropsko prvenstvo, z njihovo kadetsko pa sem osvojil 4. mesto na mini svetovnem prvenstvu v Parizu. Ampak sem človek. ki živi od ambicij in ko sem začel trenirati v članski konkurenci 20 let od tega, sem v enem izmed intervjujev prejel enako vprašanje. Kaj sem odgovoril?  Olimpijske igre! Torej to so še sanje in še jih sanjam. Torej vidiš lahko, da nisem skromen človek.” (smeh)

DSC_0349

Radojkovič se je po 17 letih vrnil v Izolo in še v isti sezoni svojo ekipo popeljal v 1. ligo. Foto: MF

Mnogo let je minilo, odkar si v sosednjem Kopru v vlogi glavnega trenerja Cimos Kopra spisal najlepšo zgodovino tega kluba. Kako se je vse pričelo? 

“Uff, v Kopru sem bil namreč dvakrat: prvič je to bilo leta 2002 – nagovarjal me je sedanji pomočnik Vili Ban, ko je Cimos šele prvo sezono igral v prvi ligi. No, sledila je odlična druga sezona in že smo osvojili mesto, ki nas je “odstrelilo” v evropska tekmovanja. V sezoni 2004/2005 smo prvo evropsko srečanje odigrali na Nizozemskem, a sredi sezone sem zapustil klub, v začetku sezone 2009/2010 pa prejel ponovni klic v času dela glavnega trenerja v Trstu. Nisem okleval, vrnil sem se nazaj in v 4 letih smo osvojili in dosegli vse zgoraj našteto ter postali prava evropska ekipa.”


Fredi Radojkovič – ponosni Izolan. Kako bi opisal Izolane in v čem se še posebej razlikujejo od ostalih? 

“Mislim, da smo  izolani zelo čustveni, veliko več povezani eden z drugim.  Ta naboj in temperament je v Izoli veliko večji kot v drugih krajih, kar pa ni nujno vedno tako pozitivno. (smeh).
Za konec misli – kot domačin imam občutek, da bi pravi Izolan dal celega sebe za Izolo in za vse kar je povezano z izolskimi barvami!”


Kaj manjka izolskem rokometu, da lahko doseže še tisto stopničko bliže ekipam, ki nosijo etiketo s pripisom ‘stabilni prvoligaš’? 

“Veliko več dela. Zdaj se dela dobro, toda preleva me občutek, da kot vsak obmorski oziroma mediteranski narod smo tudi mi veliko bolj podvrženi lenosti in se kaj hitro zadovoljimo. Pogrešam večje ambicije in več sodelovanja med vsemi trenerji. Smo kot nekakšna organizacija in zanjo moramo vsi dihati kot eno.
Če želiš nekaj ustvariti, potem je treba imet skupen rogram, ki ga spoštujemo in si ga držimo vsi. Samo timsko in strokovno delo od spodaj navzgor je tisto, kar prinaša rezultat. Cilj je ustvarjanje igralcev, ki bodo sposobni igrati v prvi članski ligi, seveda pa ne smemo zanemariti finančnih sredstev, ki je z izjemo kakega obdobja, v Izoli v vseh športnih panogah večni problem.”

 

Preusmeriva se malce na tribune. Vzdušje na domačih tekmah v dvorani Kraška?

“Mislim, da tukaj res ni potrebno kaj dosti razpravljati. Vsi tisti, ki prvič pridejo na tekmo v Izolo, so začudeni nad tem,  kako lahko gledalci ustvarijo tako peklensko vzdušje. In ravno zaradi tega v Izoli ni nobenemu lahko igrati.” (smeh)

DSC_1521

“Vsi se čudijo, kako lahko izolski navijači uprizorijo tako vroče vzdušje”, Fredi Radojkovič. Slika: MF


Kaj pa Ribari (navijaška skupina iz Izole, op.a.)?

“Sigurno so dodana vrednost in so tisti, ki najbolj znajo pričarati izjemno vzdušje v dvorani in so faktor, ki še dodatno motivirajo vsakega igralca, Včasih tudi oni naredijo kakšno nespametnost, a kljub temu sem prepričan, da cela Slovenija zavida našim navijačem.“

 

Cilji, ki jih želiš doseči z Izolo? 

“Cilji so vedno isti kot ob mojem prihodu, želel bi torej, da Izola končno postane stabilen prvoligaš. Ne vem sicer, morda smo si to želeli prehitro in to je še en dokaz, da v športu ne obstajajo krajšnjice. Bo treba delati bolj dolgoročno, čeprav danes želimo vsi hitro imeti vse in trenutno izredno stanje, ki vlada, nas bo morebiti kaj poučilo. Sedaj se je naše življenje zelo upočasnilo in mogoče bomo znali bolj ceniti življenje.”


Zagotovo je še veliko prezgodaj – v strokovnem štabu z upravo na čelu izdelujete prve obrise ekipe za prihodnjo sezono? 

“Tako je. Pričeli smo že, a do takrat je še precej časa, zaviti smo v obdobju nepričakovanih scenarijev in negotovosti, sčasoma bomo natančneje vedeli, kje smo.”

 

Kje bomo videli Fredija čez… 10 let? 

“Počasi prihajam v tisto fazo življenja, ko bi bil lahko odgovor: upam da še živega in zdravega! (smeh)
Najraje bi se upokojil v svoji Izoli, a težko je to napovedati, saj me do upokojitve čaka še kar nekaj let.
Upam le, da bom zdrav in, da bom lahko še naprej delil svoje dolgoletne izkušnje.”

 

Kaj sporočaš našim bralcem in bralkam? 

“Naj ostanejo doma, vsak mora prispevati svoj delež odgovornosti in discipline, tako kot ga zahtevam jaz od igralcev in starši od svojih otrok, saj samo tako bomo lahko, kar se da najhitreje prebrodili to krizo- Želim si in verjamem, da se vrnemo vsi skupaj spet v našo dvorano še bolj zdravi in polni energije.
Vidimo se na tekmah v dvorani, čimprej!”

 

Avtor prispevka:
Martin Franetič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja