Peter Božič: “Nekako čutim, da bom letos žal primoran zaključiti…”

IZOLA – Peter Božič, živa legenda izolskega rokometnega sveta, je eden od igralcev z najdaljšim stažem v domačem okolju. Igralec, ki je vmes tudi ža okusil slast na evropski sceni, kot vse kaže, namerava svojo kariero zaključiti tam, kjer je pričel – v domači Izoli.


 

Pozdravljen Peter. Kaj počenjaš v tem obdobju pandemije?

Pozdravljeni. Še vedno hodim v službo, doma pa se zabavam z družino in skupaj ohranjamo dobro kondicijo.

Že nekaj časa je jasno, da se je letošnja sezona predčasno že zaključila. Komentar? 

Žal, pravkar smo prišli v formo. Drugače pa škoda, da  se je treba odločati za zeleno mizo o končnih uvrstitvah, ker enostavno to ni razmišljanje športnika.

Če zavrtiva čas nazaj – kdaj si pričel z igranjem rokometa in koliko let si neprekinjeno igral za izolske selekcije? 

Prvič sem začel trenirati rokomet v 1. razredu, nato preizkusil še druge športe in od 3. razreda do sedaj treniram le še aktualni šport. Za Izolo sem igral do sezone 2001/02, nato pa prestopil v ljubljanski Slovan. Nazaj v domačo Izolo pa sem se vrnil leta 2011.

V čem se razlikuje današnji rokomet od tistega izpred 2 desetletij? 

V pravilih, hitrosti, moči in tako dalje. Slovenska liga tudi napreduje v teh prvinah, vendar kvaliteta vpada. Veliko več igralcev odhaja v tujino in veliko jih prezgodaj konča z igranjem, zato je normalno, da nismo več tretja liga na svetu, ampak smo tam kjer pač smo.

Vmes si igral v “zlatem” obdobju Gold cluba iz Hrpelj, med drugim tudi za Slovan. Bi nam zaupal nekaj izkušenj igranja v obeh ekipah?

V Gold clubu je bilo večinoma super, bili smo vrhunska ekipa in naredili nekaj odličnih rezultatov. Škoda, da se je ta “zlata” zgodba končala, saj je veliko pripomogla k kvaliteti slovenskega rokometa.

V Slovanu pa – niti ne štejem več kolikokrat sem prestopil k njim. Tudi tam so bile pripravljene zanimive zgodbe, ki pa so se žal prehitro končale.

DSC_0527

Si kadarkoli zaigral za katero izmed reprezentančnih selekcij? 

V mlajših selekcijah sem bil vedno na širših spiskih, izjemoma z mladinci leta 2003, sem šel na svetovno prvenstvo, ki je potekalo  v Braziliji, tam pa smo osvojili prvo svetovno rokometno medaljo v barvah slovenske reprezentance. V članski kategoriji pa me žal ni nikoli doletela ta čast.

Kateri je najbolj nenavaden dogodek, ki se ti je pripetil na rokometnih igriščih? 

Najbolj mi je ostalo v spominu dogajanje na tekmi EHF pokala v Bosni (Visoko), kjer smo začutili malo tistega vzdušja “stare juge” – dve uri pred tekmo polna dvorana, vse zakajeno, med tekmo je nekajkrat letelo steklo na igrišče, sodniki pa se kot nalašč niso želeli odločiti drugače, kot z nadaljevanjem igre.

Si eden največjih ljubljencev izolske publike in tudi vzor marsikateremu domačemu športniku, med drugim Andražu Velkavrhu. 

Ah, ljubljenec… vselej dam vse od sebe in skušam vedno zmagati. To si štejem v veliko čast, da sem lahko nekomu vzor, predvsem nadebudnim rokometašem, da dojamejo, da trud in delo ter disciplina vselej pripeljeta do rezultata. Izjava Andraža me je precej presenetila, ker sva bila enakopravna soigralca. Upam seveda, da se mu bo zgodila lepa rokometna zgodba.

Kateri rokometni spomini kot igralcu so na tebi pustili največji pečat? 

Sreča in ponos v očeh soigralcev po težkih tekmah.

DSC_1239

Izola. Mesto, ki tradicionalno velja za precej patriotsko lokacijo. Kako ti to doživljaš? 

Hočeš ali nočeš, to te enostavno prevzame, zato pa je lahko včasih to “srce”, skupaj z navijači tisti jeziček na tehtnici, ki prevaga zmagovalca.

V svoji dolgoletni karieri si spoznal delo številnih trenerjev. Kdo te je najbolj navdušil in zakaj? 

Kot igralec po navadi gledaš na trenerja precej ozko, ker gledaš skozi sebe. To pomeni, da ti nekateri trenerji dajo več kot drugi, ampak to ne pomeni, da so zaradi tega kaj slabši. Vsak trener mora imeti svojo vizijo in vsak pusti za seboj edinstven pečat.

Prvega, ki ga kar moram izpostavit, je sigurno Fredi Radojkovič, ker nas je “dvignil” od kadetov do članov in imel za tiste čase zelo moderen pristop. Ne morem pa niti mimo Borisa Deniča, ki je res zahteval fanatičnost od nas, tako na treningih, kot na tekmah.

Kaj si kot igralec vedno želel doseči? 

En od ciljev je bil sigurno reprezentančni nastop na članskem nivoju, ampak žal, nikoli se ni uresničilo. Sicer pa sem vedno imel za cilj zmagati vsako naslednjo tekmo in odigrati čim bolj konstantno sezono.

Katere pa so vrednote športnika, ki jih postavljaš na prvo mesto? 

Na prvem mestu sigurno borbenost in nagon po zmagi.

Že dalj časa uspešno usklajuješ družinsko življenje s službo, hkrati pa še vedno treniraš in redno igraš za Izolo. 

Leta 2011, ko sem moral v službo, sem se kar na hitro streznil. Moje življenje ni zmoglo biti več tempirano le na rokomet in družino. Moral sem se sprijazniti, da nisem mogel več trenirati 7 do 10 – krat tedensko, ampak le 3x v povprečju. Hitro sem spoznal svoje telo kako reagira pod določenimi obremenitvami in tako nekako sem poskušal vzdrževati formo. Vsekakor pa tudi brez podpore družine, mi ne bi uspelo.

Tvoja najslajša zmaga v rokometni karieri in srečanje, kjer si doživel največje razočaranje? 

Zmage nad Koprom so bile vedno sladke. Tu je še tekma za tretje mesto na svetovnem prvenstvu v Braziliji in zmaga nad Celjem v pokalu Slovenije, leto zatem (praktično ista ekipa), ko so bili prvaki evrope.

Razočaranje pa verjetno s Slovanom, ko smo izgubili polfinale Challenge cup-a

Peter, vemo, da boš prej ali slej končal z igranjem rokometa. Morda že načrtuješ njegov zaključek? 

Že letos mi je telo šepetalo, da nekako ne gre več. Vse kaže na to, da bom letos primoran zaključiti igralsko kariero. Srce bi še igralo, ampak moram biti realen in pustiti prostor mladim.

Kje vidiš izolski rokomet čez… 10 let? 

Če se temelji ne bodo zamajali, bo lahko Izola sigurno stabilen prvoligaš. Vedno smo proizvajali vrsto talentov, ki pa so se prej ali kasneje izgubili. Moramo se znebiti “izolskega sindroma”. (smeh) Sicer pa imamo zelo zanimive generacije v klubu, tako da se ne bojim. Če dobro del, kot sem dejal že, prej ali slej bodo rezultati prišli.

Bi namenil kakšno besedo o naših navijačih? 

Ribari so sigurno najbolj vroči navijači v rokometnih dvoranah in vzdušje, ki ga pripravijo skupaj z ostalimi zvestimi gledalci, je res neverjetno. Upam, da bodo vztrajali s klubom še naprej, v  vzponih in padcih. Krepat ma ne molat!

Kje pa sebe vidiš čez 10 let? 

Moj plan je zadeti Eurojackpot, vložit del v klub in se odselit na svoj otok v Izoli. (smeh)
Realno gledano menim, da se bom sigurno preizkusil v trenerskih vodah in ostal v bližini.

Za konec – kaj sporočaš našim bralkam in bralcem? 

Vsako stvar, ki delate, delajte na polno.
Ostanite zdravi in FORZA IZOLA!!!!

Avtor prispevka:
Martin FranetičDSC_0528

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja