Trenerske rošade znotraj izolskih selekcij

IZOLA – Pred kratkim smo že poročali, da je na izolsko, vselej “vročo” klop sedel Fredi Radojkovič.
Toda pred kratkim je postalo jasno, da to ni bila edina sprememba v menjavi trenerskega posla v RD Butan plin Izola.

Če so se v domačem taboru veselili prihoda Izolana Fredija Radojkoviča, so na drugi strani s precej manj zadovoljstva “pozdravili” drugo, sicer nepričakovano trenersko spremembo. Dolgoletni trener mlajših selekcij in obenem ženske ustanovljene ekipe ŽRK Izola Peter Mičović, je minuli teden tudi uradno prevzel krmiljenje članske ekipe RD Kopra 2013 in tako zamenjal slovitega Veselina Vujovića.
Ob trenerski prelomnici mu želimo veliko uspeha!

DSCN1686Borut Hren (levo) in Peter Mičović (desno) ne bosta več sodelovala pod isto streho.

V RD Butan plin Izola niso stali “križem rok” in takoj poiskali zamenjavo. Borut Hren, dober poznavalec izolskega rokometa in izkušen trener, je tako prevzel vodenje kadetov, ki imajo eno najperspektivnejših generacij, hkrati pa bo svoje znanje prenašal tudi na članice ženskega rokometnega kluba. Kljub dogovoru z (sedaj že bivšim trenerjem) Mičovićem glede novih igralcev v mladinskih vrstah sporočamo, da cilji ostajajo še dalje nespremenjeni in visoki, kar pomeni, da vodstvo s trenerji vred želijo projekt izpeljati brez vsakršnih pretresov.

Trenerski kader za prihajojočo sezono 2018/2019 bo izgledal takole:

RD Butan plin Izola
Članska ekipa: Fredi Radojkovič
Mladinci: Peter Božič
Kadeti: Borut Hren
Starejši dečki: Matej Nadoh
Mlajši dečki: Branko Franovič
Mini rokomet: Branko Franovič

ŽRK Izola
Članice: Borut Hren
Mladinke: Matej Marinac
Kadetinje: Matej Nadoh
Starejše deklice: Tone Barič
Mlajše deklice: Branko Franovič
Mini rokomet: Tone Barič/Branko Franovič

Avtor prispevka:
Martin Franetič

Izolani močnejši za novega vratarja!

IMG_2736

IZOLA – Pričakovana okrepitev, ki smo jo pred kratkim napovedali, je končno prispela.
V novi sezoni bo izolski parket spoznaval perspektivni vratar iz Bosne in Hercegovine, sicer član tamkajšnje kadetske in mladinske reprezentance .

Kar so v izolskem taboru trenutno najbolj potrebovali, so naposled dobili. Jasmin Hušić, 22 letni vratar iz Cazina je danes uradno postal druga okrepitev RD Butan plin Izola pred pričetkom letošnje sezone.

Trener Fredi Radojkovič si bo lahko oddahnil, saj so na Kraško zvabili vratarja, ki je prve korake sicer začel za Rokometno akademijo “Dundo Bears”, kariero nato nadaljeval pri slovitem bosanskem Borcu iz Banja Luke, ob tem tudi bil aktivni član kadetske in mladinske reprezentance BiH.

Hušić, ki je do zadnjega trenutka bil član RK Sarajeva, je na uvodnem sestanku bil vidno pozitiven in ob tem je dejal, da slovenski rokomet pozna. Med drugim je že slišal za rokometni klub iz ribiškega mesta, v isti sapi pa dodal, da je v Slovenijo prišel z le enim ciljem: “napredovati, dati klubu vse, kar je v moji moči in se nekoč preizkusiti v najmočnejših evropskih ligah.” Ob tem dodaja, da sta mu zdravje in napredek najpomembnejša faktorja ob zamenjavi okolja.

Novemu članu želimo dobrodošlico in obilo športnih uspehov!

 

Avtor prispevka:
Martin Franetič

Fredi Radojkovič: “Cilj je prva liga!”

1_286ff0b6201015d1bc4429a1729f08f1

IZOLA – Ime Fredi je za mnoge asociacija na nekdanjega pop zvezdnika skupine Queen. Toda v izolskem rokometnem žargonu “Fredi” pomeni le eno: ključ do uspeha! Izolan, ki je kot trener v preteklosti požel vrhunske dosežke in se preizkusil tudi v tujini, se ponovno vrača na domačo sceno – v Izolo, kot trener prve ekipe, ki nastopa v 1.B Državni rokometni ligi. Trener, ki je največje uspehe požel prav v sosednjem Kopru, ni mogel skriti ljubezni do domače Izole. V mesto ribičev se je vrnil z le enim namenom!

Fredi, pred kratkim si postal novi trener RD Butan plin Izola. Malce nepričakovano, pa vendarle. Kako si se pojavil ravno v Izoli?

“Še sam ne vem, kako sem pristal ravno v Izoli (smeh). Toda po drugi strani je bila moja skrita želja, da bi se končno vrnil v svojo Izolo in prevzel vodenje domače ekipe. Pravzaprav mi ponujeni pogoji za ponoven odhod v tujino niso povsem ustrezali, saj je selitev izven svoje države zaradi dela precej resna stvar in ne odpraviš se tja pod vsako ceno. V vsakem primeru sem si želel ambiciozne ekipe z visokimi cilji. To so mi ponudili v Izoli in nisem odlašal. Sicer bi iz vidika moje kariere to pomenil nek korak nazaj, vendar sem bil lačen novih izzivov in navsezadnje se odločil za svoj klub, kjer imajo fantje kvaliteto, perspektivo, tudi v nižjih kategorijah.
Je pa tudi res, da samo trener z izkušnjami ni dovolj za celoten uspeh rokometnega kluba. Ambicije in ustrezne strategije morajo imeti vsi v klubu, rezultati se poznajo od spodaj in odražajo do članske ekipe.”

Prvih trenerskih korakov si se naučil ravno tukaj, nato se po mnogih letih in odisejadah doma in v tujini ponovno vračaš na “kraj zločina”.

“Res je. Toda če pričnem od samega začetka trenerske poti – nihče ni verjel vame, češ, “kaj bo Fredi kot trener”, pa vse do tega, da nisem dovolj sposoben za kaj takega. Toda kmalu sem dosegel, da se marsikdo ob moji prisotnosti “pali” in enostavno čutiš tisto spoštovanje, ki ga ljudje gojijo do mene zaradi vsega truda, rezultatov in uspehov, ki sem jih dosegel… enostavno prekrasen občutek!
Toda ni vse bilo tako enkratno! Ko sem se iz Izole poslovil in prevzel krmiljenje koprske klopi, mi je marsikdo zameril in to “na veliko”, kar je po svoje tudi razumljivo, saj vsi poznamo rivalstvo in nastrojenost, ki vlada med mestoma, ko se spopadeta obe moštvi. To je nekaj “najhujšega”, kar se lahko zgodi, da kot igralec ali trener odideš iz matičnega kluba zastopati barve svojega največjega rivala.”

Vrniva se ponovno na začetek – kako te je pot zanesla v rokometne vode? Kdo te je “okužil” s to igro?

“Le kdo (smeh)? Moj stric, Claudio! Živel sem tri minute od igrišča, kjer sem pogosto spremljal treninge, tekel za žogami in tako ekspresno pričel trenirati rokomet. Nadvse sem se navdušil nad igro, celotno igralsko kariero sem preživel zgolj in le v Izoli! Spominjam se, da me je zaradi dobrih predstav takrat opazoval Slovan, toda žal sem ravno v tistem času staknil poškodbo. Sledila je srednja šola, nato vojska, z igranjem sem nato končal pri 27 letih. Kot rečeno, sem po koncu igralske kariere prevzel vodenje najmlajših ekip v Izoli in dal skozi vse selekcije, do vključno članske, nakar je sledila pot v Koper. V tistem času je Koper tudi prvič nastopal v 1. ligi. In naj dodam, tu se je začel vzpon moje trenersko obarvane rokometne kariere.”

In pristal si v Kopru ter z zlatimi črkami “stkal” največji uspeh kluba v svoji zgodovini.

“Drži! V Kopru smo dosegli vrhunske dosežke. Osvojili smo naslov državnega in pokalnega prvaka, zasedli smo prestol evropskega pokala EHF, izločili smo denimo Kielce (poljski rokometni velikan, op.a.), ki je takrat imel vsaj šestkrat večji proračun od našega. Ne bom nikoli pozabil četrtfinalne tekme lige prvakov proti Atleticu iz Španije! V Kopru je vladalo pravcato peklensko vzdušje, takrat je Bonifika bila polna kot še nikoli doslej. Premagali smo prestižni klub iz Madrida, Atletico. Na prvi četrtfinalni tekmi doma, smo jih premagali. Zavladala je prava rokometna evforija! Na povratni tekmi, ki je bila odigrana v areni, nas je le nekaj minut ločilo od sanjskega finala, a na koncu nam je zmanjkalo čisto malo. Po eni strani smo bili razočarani, saj smo polfinalu najmočnejšega evropksega tekmovanja zrli v oči, po drugi strani pa smo bili več kot ponosni. Pravzaprav nihče ni pričakoval, da bi se “malček” iz Kopra uspel prebiti tako daleč.
Moram pa povdariti, da za tovrstne uspehe mora biti vzpostavljenih veliko faktorjev. Enostavno, vse se ti mora “poklopiti”, brez kančka sreče tudi ne gre.

No in po končani avanturi v Kopru vas je pot peljala v Italijo…

“Da. Prevzel sem tamkajšnjo reprezentanco, ki je bila v totalnem razsulu. To je veljalo tako za člansko, kakor mladinsko in kadetsko selekcijo. Ko sem se soočil s stanjem rokometnega sveta v Italiji… je nekako delovalo, kot bi prišel na območje, ki ga je ravnoakr prizadel hud potres. Začeli smo iz nule in v dobrih dveh letih delovanja naredili enormne napredke, pomladili ekipo, vnesli drugačno mentaliteto in odnos do rokometa. Že sam podatek, da nam je po petnajstih letih ponovno uspelo si izboriti kvalifikacije, je bil dovolj velik indikator, da smo storili velikanski napredek.
Z mladinsko selekcijo nam je zmanjkal zgolj zadetek, ki bi nas popeljal na evropsko prvenstvo.”

Kako si dojel italijanski in slovenski rokomet? Kakšne so bistvene razlike med državama?

“Če se lotim organizacije, moram povedati, da bistve razlike pravzaprav ni. Celo več! Italijani imajo na nek način svojo filozofijo, toda po mojem mnenju boljšo organizacijo, kot denimo Slovenija. Vsaj na ravni reprezentance je bilo tako. Drži pa, da v Italiji ne poznajo tistega pravega, profesionalnega pogona, kot ga imata Celje ali Gorenje. To je tisto, kar manjka v Italiji, saj so vsi tukaj amaterji. Nič se ne more primerjati z nogometom na Apeninskem polotoku, ki velja za popolnoma svojevrsten svet, kjer nato svetlobna leta ni nič.
Italija je velika država, toda zakaj je Slovenija vselej boljša? Enostavno zato, ker pri nas imamo izjemno dobro rokometno in trenersko šolo, ki se začenja že pri najmlajših. V Italiji imaš sicer široko bazo igralcev, toda vse je na tako slabem nivoju in tudi slabo tehnično podkovano že od spodaj in enostavno ni pogojev, da bi ustvarili vrhunske dosežke ali dobre igralce. Če bi v Italiji imeli šolo rokometa, kot jo gojimo v Sloveniji, sem prepričan, da bi Italijani postali svetovni prvaki!
Res pa je tudi, da državi, kot sta Italija ali Rusija, nikoli ne dosežeta večjih uspehov v svetovnem merilu. Enostavno zato, ker je njihov pogled na ta šport zanemarljiv. Kaj Rusijo sploh briga, če je evropski ali svetovni rokometni prvak? Nič. Oni imajo druge mehanizme v državi, preko katerih se podajajo v svet kot “velika Rusija”. Šport je bolj obstranska panoga, medtem ko Slovenci lahko prepoznavnost dosežemo, žal, izključno preko športnih dosežkov.”

Kateri je bil najbolj nenavaden dogodek, ki se ti je pripetil v vlogi trenerske poti?

“Uf, takih je bilo veliko (smeh)! Če že moram izpostaviti enega, naj bo to vratar Cimosa Kopra, Darko Stanić!
Pri njemu nisi nikoli vedel, kaj ti bo v danem trenutku odgovoril. Bil je precej svojeglav in ravnal se je vedno in popolnoma v nasprotju, kakršen je bil dogovor. Če si rekel, da je črno – črno, je potem on zatrdil, da je črno – belo in obratno! Bil je poseben človek in vselej si ga moral voditi v nasprotno smer, kot si želel, da si dosegel želeni učinek.”

Vrniva se v Izolo. Postal si tukajšnji trener. Kakšne so tvoji cilji, ambicije?

“No, cilji so pri meni bili in vedno bodo visoki. Tukaj sem zato, da nekaj ustvarimo. Namreč, tu ciljam na prvo ligo! Če se to slučajno ne bi zgodilo še letos, pa naj bo to leto kasneje. To je kratkoročni cilj, dolgoročni pa ta, da Izola postane predvsem stabilen prvoligaš in ne le “muha enodnevnica”. To pomeni, da ohranja status, kot ga imajo nekateri klubi, ki že dolga leta ne morejo izpasti in občasno celo presenetijo. Izola si to preprosto zasluži in tudi ima dovolj kvalitete in perspektive že od spodaj. Ima svoj ustroj, ki teži k temu.”

Kaj je tvoja največja vrednota, vrlina, ki jo želiš prenesti na rokometna igrišča?

“Zelo enostavno. To sta delo, red in disciplina. Če rečem, da neka stvar mora biti izvedena na nek način in po določenih ukazih, potem od tega ne odstopam in tako mora tudi biti. Tega ne nameravam spremeniti. Naj ti zaupam, da to ne velja zgolj na parketu, pač pa tudi izven njega. Igralec, ki nima usvojene tovrstne filozofije, potem je na slabi poti. Igrišče je zgolj posledica tega, kar se dogaja tudi izven njega.”

Fredi, prispela sva do konca. Bi nam zaupal, kje vidiš Izolo ob koncu prihodnje sezone?

“Iskreno vidim jo nekje visoko. Kaj bo, bomo pa videli. V vsakem primeru smo pripravljeni!”

Avtor prispevka:
Martin Franetič