Hrvatin: “Talent ni dovolj – potrebno ga je nadgrajevati s trdim delom!”

 

IZOLA – V Rokometnem društvu ne počivamo. Čeprav so vsa tekmovanja vseh selekcij zaradi epidemskega stanja po državi in svetu do nadaljnjega “zamrznjena”, trenutek izkoiščamo za nadaljevanje naše marčevske akcije “Trenerji mlajših selekcij”.
Tokrat smo nekaj vprašanj postavili Petru Hrvatinu, ki je v Obalno – kraški regiji pustil neizbrisan pečat.
V letošnji sezoni opravlja funkcijo trenerja 2 ekip hkrati: prvoligaške mladinske selekcije Izole in članske ekipe matičnega Jadrana iz Hrpelj.



Peter, lepo pozdravljen. Bi se z nekaj besedami opisal?

“Bistveno raje vidim, da to počnejo tisti, ki me navsezadnje poznajo.
Če pa že, bi v grobem dejal, da sem trmaste narave, vztrajen, delaven in… karakterno težak (smeh)!”

 

Uspešno vodiš ekipo mladincev Butan plin Izola. Kako si zadovoljen z aktualno sezono?

“Glede na trenutno stanje si upam trditi, da aktualna sezona bolj ali manj poteka v skladu z zadovoljivim, bi pa navkljub temu lahko osvojili kar nekaj točk več, kot jih v tem trenutku kaže prvenstvena lestvica.”

DSC_1415

Le redko ujamemo trenutek, da bi energični Peter Hrvatin tekmo spremljal iz klopi.

 

Kateri so bili tvoji cilji pred pričetkom letošnje sezone?

“Rezultatsko – vsaj uvrstitev med osem najboljših ekip 1. mladinske lige. Toda tu se ne konča; moja težnja je usmerjena predvsem v razvojne sposobnosti igralcev.”

 

Ali v trenutni ekipi prepoznaš koga izmed igralcev, ki  vidno izstopa s svojimi rokometnimi vrlinami?

“Da. V ekipi imam kar nekaj talentiranih fantov, toda dolgoročno to ni nujno dovolj. Talent je, za potrebe vrhunskega športa  potrebno neprestano nadgrajevati s trdim delom.”

 

Katere so prednosti, pomanjkljivosti ekipe, kje vidiš rezerve?

“Trenutna glavna pomanjkljivost je zagotovo ta, da le redko treniramo skupaj. Fantje so večinoma razpršeni na več lokacijah – nekateri trenirajo v Izoli, drugi spet na Kozini v članski selekciji in tako nikakor ne uspemo oddelati treninga z vsemi razpoložljivimi igralci.
Rezerve so predvsem v pristopu, razmišljanju, dojemanju športa in rokometa nasploh. Tu bi izpostavil širino in vsebino zatavljenih ciljev, druga plat tega pa je njihova realizacija.”

DSC_0345

 

Bi opisal začetke svoje rokometne poti vse do danes?

“Kot domačin, sem svojo rokometno pot pričel v matičnem Rokometnem klubu Jadran iz Hrpelj, kjer sem šel skozi celotno sito vseh klubskih selekcij. Pri osemnajstih letih me je pot vodila v Rokometni klub Cimos Koper in tam sem preživel dolgih  7 let, nato za nadaljnja 3 leta se preselil na Kodeljevo k Slovanu. Pred povratkom v Jadran sem po zaključeni avanturi v Ljubljani eno sezono odigral še za Izolo, čemur je nato sledila enoletna pavza, svojo igralsko pot pa sem zaključil prav v matičnem Jadranu, ki sem mu do zaključka prejšnje sezone pomagal k ponovni oživitvi rokometnega dogajanja v Hrpeljah.  Že lani sem bil vključen v delo z mladimi, letos pa vodim mladinsko ekipo RD Izola in člansko ekipo RK Jadran.”

 

Tvoja prihodnost – bo še rokometno obarvana?

“Težko ocenim, nikoli se ne ve. Trenutno opravljam tečaj za usposabljanje za naslednjo trenersko stopnjo. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.”

 

Imaš kake cilje za prihodnost, ki so posebej povezani z rokometni svetom? Kateri so?

“Rad bi pomagal svojemu domačemu klubu (RD Jadran Hrpelje – Kozina, op.a.) vrnitev na pota stare slave.”

 

Kje vidiš realen domet mladinske selekcije Izole?

“Menim, da je realen domet naše ekipe, glede na trenutno situacijo, uvrstitev med 5. in 6. mestom prvenstvene lestvice.”

DSC_1465

Mladinska ekipa Butan plin Izola 2019/2020

 

V Izoli je nekaj igralcev Kozine. Tvoje mnenje o sodelovanju obeh klubov?

“Moja slika o medsebojnem sodelovanju je zelo pozitivna, sodelujemo na več nivojih in nikjer ni težav.”

 

Za konec, kaj bi sporočil našim bralcem in bralkam?

“Še naprej spremljajte in podpirajte ta prečudovit šport!”

Avtor prispevka:
Martin Franetič

 

 

Vili Ban: “Izola mora postati trdnjava lastnih talentov”

IZOLA – Vili Ban. Na slovenski trenerski sceni  je kot strela z jasnega švignila novica, da se je v ribiško mesto “zasidral” Vili Ban, znani slovenski funkcionar, nekdanji uspešni rokometaš matičnega Jadrana iz Hrpelj in ljubljanskega Slovana.
Zlasti v obalno-kraški regiji eden bolj poznanih rokometnih strokovnjakov, ki že desetletja svoje znanje in izkušnje preslikava na mlajše selekcije, je vidno navdušen in z novim elanom vstopil v klubske prostore Rokometnega društva Izola. Z nami je spregovoril o preteklosti, sedanjosti in ciljih za prihodnost, ki jih želi uresničiti v dobro izolskega rokometa, ki, kot novopečeni strokovnjak priznava “si Izolani s svojim temperamentom, patriotskim značajem in številnimi talenti” tudi zaslužijo.


Vili, najprej lepo pozdravljeni! Pa ste tu, v Izoli. Kako se je zgodilo?

“Najprej hvala za povabilo na pogovor. 
V Kopru se mi je iztekel štiriletni mandat v okviru Ministrstva za šolstvo in šport. Nekaj časa sem spremljal situacijo  v upravi Rokometnega društva Koper 2013 (Vili je tu deloval dolga leta, do prestopa v Izolo, op.a.) in bil pozoren na to, če bo prišlo do podaljšanja sodelovanja. Na naši relaciji ni prišlo do nobenih stikov in zame je bolj ali manj postalo jasno, da se moja zgodba v dolgoletni eri koprskega sodelovanja zaključuje.”

Kdo je z vami vstopil v kontakt?

“Če nadaljujem iz prejšnjega dela – v kratkem sem šel malce preverit stanje v okoljskih klubih, nakar sva z g. Madžarevićem, predsednikom Rokometnega društva Izola in Ženskega rokomentega kluba Izola vstopila prav v ta stik. Na prvem srečanju sva si sprva izmenjala nekaj informativnih vsebin, le nekaj dni kasneje pa sva vnovično spoznala, da so naši cilji in strategija zdravi in povsem uresničljivi za dodano vrednost na poti razvoja izolskega rokometa.
Nisem veliko razmišljal in hitro je prišlo do dogovora, da se soočim z novim izzivom, v novem okolju.”

Kako dobro poznate izolski (moški) rokomet?

“Pravzaprav zelo dobro! Že iz razloga, da smo vsako leto kot konkurentje in rivali igrali na nasprotni strani. Poznam zelo dobro domače igralce Izole, saj sem imel to možnost spremljanja njihovih iger, razvoja skozi prehod med selekcijami in jasno, prepoznal sem tudi njihovo kvaliteto No, med njimi, tu mislim predvsem na letnik 2000 in 2001 je kar nekaj takih, ki se lahko zavihtijo zelo visoko. Nato smo zaradi bližine med Koprom in Izolo večkrat prisotni na ligaških tekmah ene ali druge ekipe.
V Izoli mi je zelo všeč ta temperament, povezanost. Izolani že od nekdaj močno držijo skupaj, v športu se to pri njih zelo lepo odraža.
Dejstvo je, da izolski kolektivni šport žal nasploh ni nikoli slovel kot del gospodarsko močne sredine, kar Koper zagotovo je, ampak vselej so Izolani na igrišču igrali srčno, borbeno, to je bilo moč opaziti tudi na tribunah mlajših selekcij.”

Zavrtiva čas nazaj. Kako se je začel vaš rokometni pohod vse do točke, kjer sediva za isto mizo?

“Začel sem kot igralec mlajših selekcij domačega Jadrana in do pionirjev smo že imeli dva naslova državnih prvakov. En čas smo igrali v drugi zvezni ligi (2. jugoslovanska liga po kakovostnem razredu, op.a.), veliko zahval gre, žal preminulem Mihi Jezeršku, ki je izjemno vodil naš klub.
Očitno so moje predstave bile dovolj prepoznavne in tako sem prejel poziv iz ljubljanskega Slovana. Zaigral sem tudi za mladinsko reprezentanco Jugoslavije, kjer imel sem priložnost igrati z velikani jugoslovanskega rokometa, kot so Vujović, Bašić, Cvetković…
Žal pa se je prikradla poškodba. Za tiste čase z zelo slabo prognozo, me je poškodba zadnjih križnih vezi za vedno odstrelila od igranja rokometa in začel sem se spoznavati z delom trenerja takoj po tem, ko sem zaključil s fakulteto za šport in postal profesor športne vzgoje. Miha Jezeršek mi je nato ponudil delo trenerja v Jadranu, ki sem ga tudi sprejel in kmalu smo začeli nizati lepe uspehe. Kasneje sem kot pomočnik trenerja ob Vojku Lazarju imel priložnost sodelovati v pokalu EHF z matičnim klubom, ki je v zlati eri nizal izjemne uspehe na domači sceni in postal prepoznaven tudi v evropskih pokalih.
Naj povem – nisem povsem nov v Izoli (smeh), saj sem vmes na povabilo trenerja Borisa Čuka treniral zlato generacijo rokometašic Izole in mislim, da smo tisto sezono dosegli zavidljivo 5. mesto v prvi državni ligi. To so bila zares pridna in zelo perspektivna dekleta.
Zgodba z Vojkom Lazarjem se je vendarle nadaljevala, Ko se je začela kreirati nova zgodba koprskega rokometa, me je slednji povabil in tako sva vnovično sodelovala in od takrat vse do letošnjega leta (2020) deloval kot trener mlajših selekcij v različnih zgodbah: najprej z Vojkom in kasneje Fredijem Radojkovičem, ki je nanizal največje uspehe v zgodovini rokometa v Kopru v času Cimosa ter na novo ustanovljenem, t.j. RD Koper 2013. V vsem tem obdobju smo še nekajkrat osvojili naslove državnih prvakov mlajših selekcij, sedaj pa sem pristal v Izoli.”

Kakšen je občutek pristati v Izoli, največjemu rivalu vašega bivšega okolja?

“Rival ali ne, moja filozofija je enaka. Kamor koli grem, poskušam in hočem fantom vcepiti vedenjski in miselni model, ki prinaša spoštovanje vsakega nasprotnika v športnem duhu, a hkrati pa pod nobenim pogojem fantje ne smejo dobiti občutka, da jim je kaj podarjeno. Za vse kar dosežejo na parketu, si bodo morali sami izgarati in zaslužiti, krajšnic tu ni. Delo, delo in še enkrat delo. Red in disciplina ter spoštovanje so zame tisti faktorji, ki jim ne bodo služili kot uspešno orodje le na igriščih, ampak tudi izven njega.
Če se lotim derbijev. Drži, zame osebno je v Sloveniji derbi med Izolo in Koprom na samem vrhuncu športnega in navijaškega dogajanja. Strasti so izredno napete, občasno tudi na meju kakih pretepov, ampak dokler vse mine v žaru športnega duha, je to popolnoma sprejemljivo. To so pač naši derbiji (smeh).
Občutek je morda malce res nenavaden, da sem prestopil k največjemu rivalu. Ampak brez skrbi, s tem nimam težav. Tudi, ko smo igrali proti Izoli, sem svojim fantom dejal, da so sosedje naš največji konkurentje, ampak prvo jih moramo spoštovati in biti na igrišču pošteni in fer. Gre se navsezadnje za zabavo, šport, ki ga ljubimo.”

Vili, zdaj ste v Izoli. Cilji?

“Moj cilj je slediti svoji miselnosti, ki jo smatram za zdravo iz osebnostne in športno – razvojne plati, ki sem jo gojil v Kopru. Verjamem, da bodo v največji občini na Primorskem uspešno zapolnili to vrzel, ki je nastala po mojem prihodu v Izolo, saj ima Koper veliko mladih in perspektivnih trenerjev.
V Izoli sem postal vodja mladinskega pogona, hkrati bom pomagal trenerju članske ekipe Frediju Radojkoviču. Cilj tudi je, da v Izoli uspemo zadržati talente, saj vem, da jih je v zadnjem desetletju kar precej. Je pa tako, da je potrebno tudi nekaj nuditi. Storili bomo vse, kar je v naši moči, da bo Izola postala stabilen prvoligaš in ne muha enodnevnica, nič ne bo narobe, če bomo v naše vrste pripeljali koga iz drugih mest naše države. Ampak pogoj je tu jasen – kvaliteta morebitnih okrepitev mora biti preverjena. Gledati moramo dolgoročno, dvigniti želimo nivo rokometa v Izoli na več nivojih: kadrovskih, igralskih, prepoznavnosti. Mislim, da ne bo odveč poudariti, da si vsi pod streho na Kraški želimo boljše in sodobnejše infrastrukture, kar bi za športno središče v Izoli zagotovo štelo dvojno. Trenutno imamo tu nekakšno prostorsko stisko, saj so termini tako zgoščeni, da enostavno vse selekcije ženskega in moškega rokometa komajda pridejo nekako skozi teden.
V Kopru je infrastruktura zelo dobra, tu je vendarle potrebno kaj improvizirati, ampak nič za to. Tudi tako nam bo uspelo.
Mene kot vodjo mladinskega pogona ne zanimajo zgolj najvišje selekcije, ampak vse se začne pri najmlajših. Na prvo mesto bi rad izpostavil vzgojo, red in disciplino, otrokom moramo prikazati rokometno igro kot nekaj zelo lepega, kar tudi navsezadnje to je. 
Eden glavnih ciljev je razširiti igralski bazen pri najmlajših, s kvalitetnim delom pa enostavno moramo ustvariti nove potenciale za naslednje generacije. Vse do članske.”

Prej sva omenila razliko med gospodarsko močnim kolektivom in tistim, kjer sta prisotna predvsem borbenost in povezanost med igralci.

“To, kar ima Izola – srčnost, povezanost, pozitivna energija, je nesporno pomemben dejavnik. Toda, če želiš biti velik klub, to žal ni dovolj.
Za vse to moraš najprej imeti urejeno infrastrukturo, kot npr. vsaj eno sodobno dvorano s kapaciteto med 2.000 do 3.000 gledalci, močne sponzorje, ki jih obdržiš lahko z dobrimi rezultati in neko kontinuiteto, stabilnostjo. Tukaj pa je jasno pomemben mladinski pogon, saj je ustvarjanje novih talentov in “orožij” za  članski ligaški boj izjemnega pomena. Če nato združiš finančno stabilen klub, ki ima urejene vse selekcije in za nameček takšno srčnost in borbenost, potem je uspeh tu.”

Vili, najlepša hvala za čas, ki ste se ga vzeli za intervju.

“Hvala tudi vam, bralcem in bralkam sporočam, da nas podpirate še naprej.”

Avtor prispevka:
Martin Franetič

 

Nino Legnar: “Krepat, ma ne molat!”

IZOLA – V tokratni rubriki “trenerji mlajših selekcij Izole” predstavljamo Ninota Legnarja, ki smo ga v preteklem koledarskem letu nekoliko bolje spoznali. Korošec, ki se je zelo dobro znašel na Obali in se pred 2 letoma tu preselil iz rodnega Slovenj Gradca, svojo prihodnost želi tlakovati v slovenski Istri, natančneje v Izoli. In ravno v ribiškem mestu, ki v športnih kolektivih slovi po temperamentnih navijačih Ribari Izola, bo, kot vse kaže, tudi v tretji “modro-beli” sezoni nadaljeval s svojim poslanstvom v Rokometnem društvu Izola.


DSC_1044

Nino, najprej lepo pozdravljen!
Kako bi opisal delo rokometnega trenerja?

“Delo rokometnega trenerja obsega sestavo treningov, njihovo izvedbo, vodenje ter analizo treningov in tekem, pogovore s starši in vadečimi, izvedbo priprav, tunirjev, prijateljskih srečanj itn. Sliši se enostavno, a je za kvalitetno izvedbo vseh aktivnosti potrebno obvladati precej strokovnega znanja.”

Zaključuje se tvoje drugo leto življenja na slovenski obali. Občutki?

“Slovenska obala je zelo lepa, spoznal sem nekaj čudovitih krajev. Ko se vrnem domov –  na Koroško, se zelo hitro tudi vrnem v Izolo.”

V letošnji sezoni 2019/2020 treniraš ekipi mlajših dečkov A in starejših dečkov B. Kakšni so cilji in kako si z doseženim zadovoljen?

“Skupni cilj je bil maksimalno napredovati skozi aktualno sezono. Igralci vidno osvajajo vse več veščin rokometne igre, s pristopom sem ravno tako zadovoljen, rezultati dela pa bodo vidni malce kasneje.”

Kje vidiš največji napredek pri svojih ekipah?

“Zanimivo je, da so mlajši dečki A najmanjša ekipa v slovenski ligi v letošnji sezoni, toda fantje ta “primanjkljaj” pridno nadoknadijo z zadovoljivim tehničnim znanjem ter ekipno igro. Zasti me navdušuje borba v obrambi. V napadu postopoma tudi kažemo vse bolj samozavestno igro in verjamem, da bomo v prihodnje samo še nevarnejši.”

Starejši dečki B so v letošnjem prvenstvu storili pomemben in viden preskok, vse pa je plod dela pretekle sezone. Najbolj smo napredovali v fazi protinapadov, vendar tu imamo še rezerve v obrambnih vrstah in napadu.”

DSC_1647

Cilji za prihodnost?

“Da še naprej vlagam ves trud in znanje v mlajše selekcije in jim vsako leto “ponudim” še kaj več.”

V čem se razlikuje rokomet v Izoli in matičnim Slovenj Gradcu (uspešno nastopa v letošnji Ligi NLB, op.a.)?

“Obe ekipi sta se uvrstili v prvo ligo, RK Slovenj Gradec 2011 pa je v letošnjem letu vidno napredoval tudi na področju organizacije. Kluba sta si po številu prebivalcev in dolgoletne tradicije dokaj podobna, druga plat pa je estetskega značaja; tako Izolani kot Slovenjgradčani igrajo v športni opremi modro bele barve. Obe ekipi spodbujajo svoji navijači, kapaciteta dvorane je podobna. Večjih razlik, razen vonja po morju na Obali pa ne vidim (smeh).”

Za konec – kaj sporočaš našim bralcem in bralkam?”

“Krepat, ma ne molat!”

Avtor prispevka:
Martin Franetič