Nino Legnar: trmasti trener z jasno vizijo in cilji.

dav

IZOLA – Nekoliko skrivnosten, pa vendarle simpatični Korošec, ki se je na slovensko obalo preselil prav letos, ima vidno prisotno veliko željo po napredku na zasebnem, kakor tudi trenerskem poslu. Osemindvajsetletni Nino Legnar, nekdanji igralec matičnega Slovenj Gradca ter rokometnega kluba iz Maribora je dajal vtis odločnega in ambicioznega človeka, ki še kako dobro ve, kaj in kako početi. Krasita ga jasna vizija in odločnost pri doseganju ciljev ter tudi kanček več kot potrebne trme, v letošnji sezoni pa kot trener selekcij starejših dečkov A in B ter mlajših dečkov A skuša svoje znanje preusmeriti na razvoj naših najmlajših fantov.


 

Nino, najprej lepo pozdravljen! Kako bi se za začetek opisal našim bralcem?

“Sem Nino Legnar, prihajam iz rokometnega mesta Slovenj Gradec in služba me je prinesla sem, na slovensko obalo.”

Odrasel si v mestu, kjer je rokomet doma. Kdaj si pričel s treniranjem tega športa?

“Jah, po nekih normah današnjega časa sem pričel trenirati sorazmerno pozno. Star sem bil 11 let, danes pa se mularija sooča s treningi že pri šestih, sedmih letih. Po dobrih 7 letih treniranja v Slovenj Gradcu sem se preselil v Maribor, kjer sem študiral Športno treniranje na tamkajšnji Pedagoški fakulteti in od takrat postal član Rokometnega kluba Maribor. Vzporedno s študijem sem v novem okolju vodil tudi nekaj rokometnih krožkov, kjer sem spoznal, da zelo rad opravljam delo z otroci. Kasneje sem se odločil še za študij magisterija na Fakulteti za šport v Ljubljani ter ga uspešno zaključil, danes pa z velikim veseljem poučujem v šoli kot profesor športne vzgoje in hkrati še opravljam delo trenerja v Rokometnem društvu Izola.”

Omenil si, da si aktiven na dveh bregovih – v srednji šoli in v rokometnem klubu. Kako časovno usklajuješ ti dve dejavnosti?

“Po resnici povedano, je v prvih nekaj tednih bilo precej pestro, toda sedaj se čedalje bolj privajam na tovrstni življenjski slog. Res je tudi, da časa ni na pretek. To pomeni, da ko prispem domov iz službe, si vzamem ravno toliko časa, da opravim s kosilom, nato se moram že pripraviti na popoldanske treninge. Toda že po treningu me čakajo večerne aktivnosti v dijaškem domu. V vsakem primeru je dokaj naporno.”

Kako izgledajo priprave na trening?

“Analiziram tekme, pomanjkljivosti in nato sestavim ustrezno vsebino treninga. To pa pomeni, da je včasih na treningu potrebno tudi kaj spremeniti, storiti kak korak nazaj, tako, da je vse neko sprotno pripravljanje.”

DSC_0090

Nino Legnar med treningom svojih selekcij.

Katero pozicijo si igral rokometnih igrišč?

“Predvsem v mlajših selekcijah večinoma “srednjega igralca”, kasneje pa “krilo”. Naj dodam, da sem z rokometom med študijem nadaljeval v Mariboru. Ko sem se preselil v Ljubljano, sem se odločil, da bo moja prioriteta študij.”

Kateri so bili tvoji največji dosežki v rokometu?

“V Mariboru smo se uvrstili v polfinale pokala Slovenije, v državnem tekmovanju osvojili 5. mesto, v pokalu EHF pa sodelovali v četrtfinalu tega tekmovanja. Na žalost smo od uvrstitve v polfinale bili prekratki zgolj za zadetek ali dva…”

Živiš v Obalnem kraju. Kaj je bil glavni razlog za selitev na Slovensko Istro?

Tekom svoje trenerske kariere sem se odločil postati tudi profesor športne vzgoje. Kmalu sem se nato prijavil na razgovore v Mariboru, na Koroškem, toda naključje je privedlo do odločitve enako storiti na Elektro in pomorski šoli v Portorožu.  Uspešno sem prestal razgovor in delo sem brez oklevanja sprejel, četudi sem med tem dobil ponudbo od drugje. Ko sem zadeve pretehtal, sem se odločil za slovensko obalo, saj sem se zavedal, kaj lahko v tem okolju vse pridobim.” Nino je takole odgovoril na vprašanje, kako se je privadil na mediteransko življenje:V začetku ni bilo lahko, saj doslej nikoli nisem živel na morju, prav tako se nisem kaj preveč ukvarjal z vodnimi aktivnostmi in to mi predstavlja nek izziv na srednji šoli. Hkrati pa sem si močno želel postati trener ene izmed lokalnih ekip s tradicijo v rokometu.”

Spominjam se, dogajalo se je v avgustu, ko sem se preselil, me je na sestanek povabil predsednik RD Izole. Predstavil mi je projekt in obenem ponudil sodelovanje in ni trajalo dolgo, ko sva se oba strinjala za “pogosta srečanja pod isto streho”.

Kako je pravzaprav prišlo do stika med vami in Dariotom (Dario Madžarević, predsednik RD Izola in ŽRK Izola, op.a.)?

“Bil sem prisoten na licenčnem seminarju v Zrečah, kjer sem se srečal s starim prijateljem Brankom Franovićemm ki mi je naznanil, da se v izolskem “gnezdu” potrebuje trenerja. Prepričan sem, da je prek njega informacija pripotovala do vodstva uprave, kjer sem nato dobil poziv na razgovor.”

Kako bi primerjal življenje na Obali in v koroškem svetu, od koder prihajaš? 

“Življenje na Obali doživljam precej manj stresno kot denimo na Koroškem. Ljudje so pri vas nekoliko bolj sproščeni, čeprav je sama narava med obema področjima precej raznolika in na sedanjo ob morju se še nisem povsem privadil. Mogoče pogrešam malce zelenja in hribe, toda tu uživam v čudovitih hribih in sončnih zahodih. V splošnem je velika razlika tako v okolju kot tudi v značaju ljudi. Nisem pa pričakoval, da mi bo tukaj tako všeč, kot sedaj… “

Nino, vrniva se k rokometu. Kako bi se opisal kot trenerja in kaj so tvoje primarne lastnosti?

“Uff… veliko časa posvečam analizi tekme in sem pri tem opravilu zelo natančen. Mi je pa cilj, da igralci napredujejo in uživajo v temu športu. Kot oseba pa sem zelo trmast, kar se odraža tudi v trenerskem poslu.”

DSC_0094

Ekipa starejših dečkov A in B, ki ju v letošnji sezoni trenira prav Nino Legnar.

V letošnji seozni deluješ v trenerskih vodah v Rokometne društvu Izola. Vidiš tu kako pomanjlkjivost?

“Tu opažam, da se v primerjavi s Slovenj Gradcem nekoliko manj trenira. Pogrešam še kak trening več, je pa res, da se otroci na Obali ukvarjajo z več dejavnostmi. Seveda s povečanjem treningov ne bomo izumljali Karabatićev (svetovni rokometni zvezdnik, op.a.), toda v moji ekipi imam nekaj fantov, ki pogosteje ne morejo biti prisotni na vseh treningih. Za tiste, ki pa si želijo malce več napredovanja, bi bil to izjemno velik plus. Toda v splošnem gledano moram priznati, da se tu dela dobro, imamo ravno tako urejeno trenersko strukturo.”

Treniraš selekciji starejših dečkov A in starejših dečkov B…

“Res je, toda treniram tudi kategorijo mlajših dečkov A, ki pa v letošnji sezoni ne nastopajo v državnih tekmovanjih.”

Si v kakem igralcu prepoznal talent?

“Da, v obeh kategorijah sem zasledil nekaj potencialov, ki bi nekoč lahko igrali vidno vlogo? A v športu je tako, da se za vrhunskio raven pogosto mora poklopiti veliko stvari.

Kaj pogrešaš najbolj pri selekcijah, ki jih treniraš?

“Hmm…stvari, ki jih prej ni bilo jih sedaj postavljamo. Tudi svoje želje sem že prenesel na ekipi, ki jih treniram, bi si pa želel več turnirjev. Sicer pa s fanti delamo že pred treningi vaje za preventivo poškodb, kar se mi zdi zelo pomembno.”

Kako ocenjuješ rezultate svojih fantov na državnih prvenstvih?

“Rezultata ne postavljam na prvo mesto, ampak najprej razvoj rokometašev. Gledati moramo svoj napredek, zato tudi analiziram vsako tekmo. Cilj pa je, da bi se otroci čim več naučili od rokometa, tudi tistih veščin, ki jim bodo kasneje koristile v življenju. Torej kot neko sredstvo in disciplina za kasnejše življenje.

cof

Nino v trenerski vlogi na tekmi starejših dečkov A proti RK Nova Gorica.

Kaj so tvoji trenerski cilji?

“Zelo lepo je dosegat lepe rezultate, toda želim si svoje znanje prenesti na igralce in predvsem fante, ki jih imam na razpolago, razviti v material, ki bo navsezadnje prava stvar na članskem nivoju. Želim si, da bi fantje znali odigrati na čim višjem nivoju in jih pripraviti za prehod v višje selekcije”

 

Prihodnost? Kje se vidiš?

“Seveda je tukaj zelo lepo, ampak je odvisno vse od stanja moje službe. Zaenkrat ostajam tu vsaj še eno leto, želim pa si dolgoročno pomagati tradicionalnemu klubu, kar Izola vsekakor je.”

Za konec – kaj sporočaš našim bralcem?

“Kot prvo naj razjasnimo, da rokomet spet ni tako zelo grob šport, kot ga nekateri označujejo. Predvsem pa si želim, da se v našo športno dvorano vrnejo naši neverjetni navijači “Ribari”. Nenazadnje sem tudi sam kot nasprotnik izolske ekipe okusil  na lastni koži peklensko vzdušje, ki so ga pripravili pred leti, ko sem še nastopal v dresu Maribora.”

 

Avtor prispevka:
Martin Franetič

 

 

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>