Novice

DSC_0183

Radojkovič: “Pravi Izolan bi za Izolo storil vse!”

IZOLA – Pa smo ponovno tu. Nov intervju, novi (stari) obraz. Fredi Radojkovič, aktualni trener članske zasedbe Izole že drugo sezono zapovrstjo je tokrat z nami delil nekaj življenjskih anekdot in ciljev, ki jih goji v vlogi trenerja. Ponosni Izolan, ki je v zadnjem desetletju kot trener spisal nekaj izjemnih zgodb svojih ekip iz sveta rokometa, nam je med drugim zaupal, da še vedno sanja o Olimpijskih igrah, v isti sapi pa dodal, da že močno pogreša tisto, v čemer najbolj uživa – treniranje.
Želimo vam prijetno branje.


Pozdravljen Fredi. Kako preživljaš obdobje brez rokometnih aktivnosti v času, ko bi se morali boriti za prvenstvene točke, a je prvenstvo predčasno že zaključeno zaradi izrednega stanja? 


“Težko, saj bi raje bil prisoten v športni dvorani, kot pa se doma “igral” za računalnikom. Pozitivna plat vsega tega pa se skriva v času, ki ga sedaj imam bistveno več za preučevanje analiz o storjenem in doseženem v teh dveh letih. 
Pravzaprav se v tem obdobju precej ukvarjam s spoznanjem o tem, koliko smo napredovali, kaj bi lahko še storili, kje se skriva preostali del neizkoriščenih zalog ekipe in podobno. Skratka, idealen trenutek, ki ga lahko namenim za anlize in razmišljanje o prihodnosti in o temu, kako naprej.”

DSC_0647

“Pogrešam svoje delo in dvorano”, Fredi Radojkovič. Slika: MF

 

Preteklo sezono si po mnogih letih prevzel domačo Izolo, mi pa smo uživali v korakanju naših fantov proti prvi ligi. Katera tekma ti je še najbolj ostala posebej zapečatena v spominu in zakaj? 


“Mislim, da se bodo vsi strinjali z menoj, da je to bila tekma pred letom dni v prestolnici proti Slovanu, ko smo igrali odločilno tekmo za vstop v prvo ligo. Resda nismo bili v popolni sestavi, a je bila izolska publika, ki je okupirala celotno tribuno dvorane, naš 8., morda kar 9. igralec.
Preprosto, naša publika z izjemnimi Ribari na čelu so se resnično izkazali in dali fantom tisto dodatno energijo, ki smo jo krvavo potrebovali. Pričarali so res magično vzdušje v katerem lahko vsak igralec samo sanja!”


Tvoj pogled na stanje izolskega rokometa. Kje vidiš RD Izola čez 10 let? 

“Mislim, da je Izola tradicionalno rokometno središče, vendar osebno menim, da je nastala v preteklih letih velika generacijska luknja.  Zakaj je do tega prišlo, ne morem komentirati, saj sem se v izolski rokomet vrnil po celih 17 letih odisejade. Naj dodam, da mi ni ušlo izpod očesa, da je med starejšimi igralci, torej tistimi, ki sem jih še jaz treniral (letniki 82. 83, 84) in mlajšimi – več kot 15 let razlike. Vseh vmesnih generacij ne morem oceniti in komentirati, a najbrž je za nastalo situacijo bilo tu storjenih več napak. Opažam tudi, da se stanje vidno izboljšuje. Tu imamo generacijo letnikov 1998 in 2000 ter 2002, ki so zelo perspektivne in z velikim potencialom, vendar je treba tem fantom ponuditi odlične pogoje za njihovo napredovanje. Če jim tega ne bomo pravočasno ponudili, se zna kaj hitro ponoviti scenarij izgube generacije.Tukaj sta 2 poti: prva je, da klub vzgaja in proizvede kvalitetne igralce, sposobne igrati v prvi ligi ter jih zadržati, kar navsezadnje niti najmanj ni enostavno v kolikor ni pogojev za to. Druga pot pa je večsistemska – zadržati kvalitetne igralce. Žal, Izola je v preteklosti proizvedla ogromno talentiranih igralcev, ki pa so nato zaigrali na bistveno višjih nivojih v drugih klubih, Izola je s tem redno izgubljala domače, perspektivne igralce. Torej, če postanemo valilnica kvalitetnih igralcev, kar Izola ima v svojem DNA-ju in za nameček zadržimo ta kader fantov z nudenjem ustreznih pogojev, potem smo na zelo dobri poti. A kot sem dejal, stvari so v resnici dokaj zapletene in dosegljive, zlasti čez noč ne gre.” 

DSC_0074

Najkrajšo “minutažo” na klopi ima prav Fredi Radojkovič. Slika: MF

 

Ob prevzemu Izole v sezoni 2018/2019 si se vrnil na Kraško. V organizacijskem smislu – te je morda kaj presenetilo? 

“Morda sem jaz njih presenetil. (smeh) Pred tem sem delal v okoljih, kjer je bila organizacija res na vrhunskem nivoju in pričakovati, da bo v Izoli enako, bi bilo iluzorno, vendar sem začutil veliko pozitivne energije, veliko želje, da se nekaj naredi in zato sem se tudi odločil prevzeti matično Izolo. Mislim, da se lahko v klubu dela profesionalno tako na ravni upravljanja kluba kakor treniranja neodvisno od tega ali si popolni profesionalec ali amater. Vsak se sam odloča ali je pripravljen profesionalno delati ali ne in fraze kot so: “Sem premalo plačan za to delo”, ne pridejo v poštev v moj slovar.V klubu mislim, da smo organizacijsko naredili velik korak naprej, vendar nikoli ne smeš razmišljati, da je to dovolj.”


Tako kot igralci, tudi trenerji imate športno in osebno obarvane ambicije. Bi nam zaupal svoje? 

“Uff, mislim, da sem kar nekaj svojih ambicij uresničil. Denimo vodenje vrhunske ekipe, kot je v tistem času bil Cimos Koper, upam trditi, da so sanje vsakega trenerja. Osvojil sem državni in pokalni naslov, evropski pokal, bili smo v četrtfinalu elitne lige prvakov in samo 10 minut nas je ločilo od igranja zaključnega turnirja v Kölnu. S kadetsko in mladinsko reprezentanco Slovenije smo prišli med 8 najboljših, z italijansko reprezentanco po sušnih 17 letih smo vskočili v kvalifikacije za evropsko prvenstvo, z njihovo kadetsko pa sem osvojil 4. mesto na mini svetovnem prvenstvu v Parizu. Ampak sem človek. ki živi od ambicij in ko sem začel trenirati v članski konkurenci 20 let od tega, sem v enem izmed intervjujev prejel enako vprašanje. Kaj sem odgovoril?  Olimpijske igre! Torej to so še sanje in še jih sanjam. Torej vidiš lahko, da nisem skromen človek.” (smeh)

DSC_0349

Radojkovič se je po 17 letih vrnil v Izolo in še v isti sezoni svojo ekipo popeljal v 1. ligo. Foto: MF

Mnogo let je minilo, odkar si v sosednjem Kopru v vlogi glavnega trenerja Cimos Kopra spisal najlepšo zgodovino tega kluba. Kako se je vse pričelo? 

“Uff, v Kopru sem bil namreč dvakrat: prvič je to bilo leta 2002 – nagovarjal me je sedanji pomočnik Vili Ban, ko je Cimos šele prvo sezono igral v prvi ligi. No, sledila je odlična druga sezona in že smo osvojili mesto, ki nas je “odstrelilo” v evropska tekmovanja. V sezoni 2004/2005 smo prvo evropsko srečanje odigrali na Nizozemskem, a sredi sezone sem zapustil klub, v začetku sezone 2009/2010 pa prejel ponovni klic v času dela glavnega trenerja v Trstu. Nisem okleval, vrnil sem se nazaj in v 4 letih smo osvojili in dosegli vse zgoraj našteto ter postali prava evropska ekipa.”


Fredi Radojkovič – ponosni Izolan. Kako bi opisal Izolane in v čem se še posebej razlikujejo od ostalih? 

“Mislim, da smo  izolani zelo čustveni, veliko več povezani eden z drugim.  Ta naboj in temperament je v Izoli veliko večji kot v drugih krajih, kar pa ni nujno vedno tako pozitivno. (smeh).
Za konec misli – kot domačin imam občutek, da bi pravi Izolan dal celega sebe za Izolo in za vse kar je povezano z izolskimi barvami!”


Kaj manjka izolskem rokometu, da lahko doseže še tisto stopničko bliže ekipam, ki nosijo etiketo s pripisom ‘stabilni prvoligaš’? 

“Veliko več dela. Zdaj se dela dobro, toda preleva me občutek, da kot vsak obmorski oziroma mediteranski narod smo tudi mi veliko bolj podvrženi lenosti in se kaj hitro zadovoljimo. Pogrešam večje ambicije in več sodelovanja med vsemi trenerji. Smo kot nekakšna organizacija in zanjo moramo vsi dihati kot eno.
Če želiš nekaj ustvariti, potem je treba imet skupen rogram, ki ga spoštujemo in si ga držimo vsi. Samo timsko in strokovno delo od spodaj navzgor je tisto, kar prinaša rezultat. Cilj je ustvarjanje igralcev, ki bodo sposobni igrati v prvi članski ligi, seveda pa ne smemo zanemariti finančnih sredstev, ki je z izjemo kakega obdobja, v Izoli v vseh športnih panogah večni problem.”

 

Preusmeriva se malce na tribune. Vzdušje na domačih tekmah v dvorani Kraška?

“Mislim, da tukaj res ni potrebno kaj dosti razpravljati. Vsi tisti, ki prvič pridejo na tekmo v Izolo, so začudeni nad tem,  kako lahko gledalci ustvarijo tako peklensko vzdušje. In ravno zaradi tega v Izoli ni nobenemu lahko igrati.” (smeh)

DSC_1521

“Vsi se čudijo, kako lahko izolski navijači uprizorijo tako vroče vzdušje”, Fredi Radojkovič. Slika: MF


Kaj pa Ribari (navijaška skupina iz Izole, op.a.)?

“Sigurno so dodana vrednost in so tisti, ki najbolj znajo pričarati izjemno vzdušje v dvorani in so faktor, ki še dodatno motivirajo vsakega igralca, Včasih tudi oni naredijo kakšno nespametnost, a kljub temu sem prepričan, da cela Slovenija zavida našim navijačem.“

 

Cilji, ki jih želiš doseči z Izolo? 

“Cilji so vedno isti kot ob mojem prihodu, želel bi torej, da Izola končno postane stabilen prvoligaš. Ne vem sicer, morda smo si to želeli prehitro in to je še en dokaz, da v športu ne obstajajo krajšnjice. Bo treba delati bolj dolgoročno, čeprav danes želimo vsi hitro imeti vse in trenutno izredno stanje, ki vlada, nas bo morebiti kaj poučilo. Sedaj se je naše življenje zelo upočasnilo in mogoče bomo znali bolj ceniti življenje.”


Zagotovo je še veliko prezgodaj – v strokovnem štabu z upravo na čelu izdelujete prve obrise ekipe za prihodnjo sezono? 

“Tako je. Pričeli smo že, a do takrat je še precej časa, zaviti smo v obdobju nepričakovanih scenarijev in negotovosti, sčasoma bomo natančneje vedeli, kje smo.”

 

Kje bomo videli Fredija čez… 10 let? 

“Počasi prihajam v tisto fazo življenja, ko bi bil lahko odgovor: upam da še živega in zdravega! (smeh)
Najraje bi se upokojil v svoji Izoli, a težko je to napovedati, saj me do upokojitve čaka še kar nekaj let.
Upam le, da bom zdrav in, da bom lahko še naprej delil svoje dolgoletne izkušnje.”

 

Kaj sporočaš našim bralcem in bralkam? 

“Naj ostanejo doma, vsak mora prispevati svoj delež odgovornosti in discipline, tako kot ga zahtevam jaz od igralcev in starši od svojih otrok, saj samo tako bomo lahko, kar se da najhitreje prebrodili to krizo- Želim si in verjamem, da se vrnemo vsi skupaj spet v našo dvorano še bolj zdravi in polni energije.
Vidimo se na tekmah v dvorani, čimprej!”

 

Avtor prispevka:
Martin Franetič

DSC_1415

Hrvatin: “Talent ni dovolj – potrebno ga je nadgrajevati s trdim delom!”

 

IZOLA – V Rokometnem društvu ne počivamo. Čeprav so vsa tekmovanja vseh selekcij zaradi epidemskega stanja po državi in svetu do nadaljnjega “zamrznjena”, trenutek izkoiščamo za nadaljevanje naše marčevske akcije “Trenerji mlajših selekcij”.
Tokrat smo nekaj vprašanj postavili Petru Hrvatinu, ki je v Obalno – kraški regiji pustil neizbrisan pečat.
V letošnji sezoni opravlja funkcijo trenerja 2 ekip hkrati: prvoligaške mladinske selekcije Izole in članske ekipe matičnega Jadrana iz Hrpelj.



Peter, lepo pozdravljen. Bi se z nekaj besedami opisal?

“Bistveno raje vidim, da to počnejo tisti, ki me navsezadnje poznajo.
Če pa že, bi v grobem dejal, da sem trmaste narave, vztrajen, delaven in… karakterno težak (smeh)!”

 

Uspešno vodiš ekipo mladincev Butan plin Izola. Kako si zadovoljen z aktualno sezono?

“Glede na trenutno stanje si upam trditi, da aktualna sezona bolj ali manj poteka v skladu z zadovoljivim, bi pa navkljub temu lahko osvojili kar nekaj točk več, kot jih v tem trenutku kaže prvenstvena lestvica.”

DSC_1415

Le redko ujamemo trenutek, da bi energični Peter Hrvatin tekmo spremljal iz klopi.

 

Kateri so bili tvoji cilji pred pričetkom letošnje sezone?

“Rezultatsko – vsaj uvrstitev med osem najboljših ekip 1. mladinske lige. Toda tu se ne konča; moja težnja je usmerjena predvsem v razvojne sposobnosti igralcev.”

 

Ali v trenutni ekipi prepoznaš koga izmed igralcev, ki  vidno izstopa s svojimi rokometnimi vrlinami?

“Da. V ekipi imam kar nekaj talentiranih fantov, toda dolgoročno to ni nujno dovolj. Talent je, za potrebe vrhunskega športa  potrebno neprestano nadgrajevati s trdim delom.”

 

Katere so prednosti, pomanjkljivosti ekipe, kje vidiš rezerve?

“Trenutna glavna pomanjkljivost je zagotovo ta, da le redko treniramo skupaj. Fantje so večinoma razpršeni na več lokacijah – nekateri trenirajo v Izoli, drugi spet na Kozini v članski selekciji in tako nikakor ne uspemo oddelati treninga z vsemi razpoložljivimi igralci.
Rezerve so predvsem v pristopu, razmišljanju, dojemanju športa in rokometa nasploh. Tu bi izpostavil širino in vsebino zatavljenih ciljev, druga plat tega pa je njihova realizacija.”

DSC_0345

 

Bi opisal začetke svoje rokometne poti vse do danes?

“Kot domačin, sem svojo rokometno pot pričel v matičnem Rokometnem klubu Jadran iz Hrpelj, kjer sem šel skozi celotno sito vseh klubskih selekcij. Pri osemnajstih letih me je pot vodila v Rokometni klub Cimos Koper in tam sem preživel dolgih  7 let, nato za nadaljnja 3 leta se preselil na Kodeljevo k Slovanu. Pred povratkom v Jadran sem po zaključeni avanturi v Ljubljani eno sezono odigral še za Izolo, čemur je nato sledila enoletna pavza, svojo igralsko pot pa sem zaključil prav v matičnem Jadranu, ki sem mu do zaključka prejšnje sezone pomagal k ponovni oživitvi rokometnega dogajanja v Hrpeljah.  Že lani sem bil vključen v delo z mladimi, letos pa vodim mladinsko ekipo RD Izola in člansko ekipo RK Jadran.”

 

Tvoja prihodnost – bo še rokometno obarvana?

“Težko ocenim, nikoli se ne ve. Trenutno opravljam tečaj za usposabljanje za naslednjo trenersko stopnjo. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.”

 

Imaš kake cilje za prihodnost, ki so posebej povezani z rokometni svetom? Kateri so?

“Rad bi pomagal svojemu domačemu klubu (RD Jadran Hrpelje – Kozina, op.a.) vrnitev na pota stare slave.”

 

Kje vidiš realen domet mladinske selekcije Izole?

“Menim, da je realen domet naše ekipe, glede na trenutno situacijo, uvrstitev med 5. in 6. mestom prvenstvene lestvice.”

DSC_1465

Mladinska ekipa Butan plin Izola 2019/2020

 

V Izoli je nekaj igralcev Kozine. Tvoje mnenje o sodelovanju obeh klubov?

“Moja slika o medsebojnem sodelovanju je zelo pozitivna, sodelujemo na več nivojih in nikjer ni težav.”

 

Za konec, kaj bi sporočil našim bralcem in bralkam?

“Še naprej spremljajte in podpirajte ta prečudovit šport!”

Avtor prispevka:
Martin Franetič

 

 

BANVILI

Vili Ban: “Izola mora postati trdnjava lastnih talentov”

IZOLA – Vili Ban. Na slovenski trenerski sceni  je kot strela z jasnega švignila novica, da se je v ribiško mesto “zasidral” Vili Ban, znani slovenski funkcionar, nekdanji uspešni rokometaš matičnega Jadrana iz Hrpelj in ljubljanskega Slovana.
Zlasti v obalno-kraški regiji eden bolj poznanih rokometnih strokovnjakov, ki že desetletja svoje znanje in izkušnje preslikava na mlajše selekcije, je vidno navdušen in z novim elanom vstopil v klubske prostore Rokometnega društva Izola. Z nami je spregovoril o preteklosti, sedanjosti in ciljih za prihodnost, ki jih želi uresničiti v dobro izolskega rokometa, ki, kot novopečeni strokovnjak priznava “si Izolani s svojim temperamentom, patriotskim značajem in številnimi talenti” tudi zaslužijo.


Vili, najprej lepo pozdravljeni! Pa ste tu, v Izoli. Kako se je zgodilo?

“Najprej hvala za povabilo na pogovor. 
V Kopru se mi je iztekel štiriletni mandat v okviru Ministrstva za šolstvo in šport. Nekaj časa sem spremljal situacijo  v upravi Rokometnega društva Koper 2013 (Vili je tu deloval dolga leta, do prestopa v Izolo, op.a.) in bil pozoren na to, če bo prišlo do podaljšanja sodelovanja. Na naši relaciji ni prišlo do nobenih stikov in zame je bolj ali manj postalo jasno, da se moja zgodba v dolgoletni eri koprskega sodelovanja zaključuje.”

Kdo je z vami vstopil v kontakt?

“Če nadaljujem iz prejšnjega dela – v kratkem sem šel malce preverit stanje v okoljskih klubih, nakar sva z g. Madžarevićem, predsednikom Rokometnega društva Izola in Ženskega rokomentega kluba Izola vstopila prav v ta stik. Na prvem srečanju sva si sprva izmenjala nekaj informativnih vsebin, le nekaj dni kasneje pa sva vnovično spoznala, da so naši cilji in strategija zdravi in povsem uresničljivi za dodano vrednost na poti razvoja izolskega rokometa.
Nisem veliko razmišljal in hitro je prišlo do dogovora, da se soočim z novim izzivom, v novem okolju.”

Kako dobro poznate izolski (moški) rokomet?

“Pravzaprav zelo dobro! Že iz razloga, da smo vsako leto kot konkurentje in rivali igrali na nasprotni strani. Poznam zelo dobro domače igralce Izole, saj sem imel to možnost spremljanja njihovih iger, razvoja skozi prehod med selekcijami in jasno, prepoznal sem tudi njihovo kvaliteto No, med njimi, tu mislim predvsem na letnik 2000 in 2001 je kar nekaj takih, ki se lahko zavihtijo zelo visoko. Nato smo zaradi bližine med Koprom in Izolo večkrat prisotni na ligaških tekmah ene ali druge ekipe.
V Izoli mi je zelo všeč ta temperament, povezanost. Izolani že od nekdaj močno držijo skupaj, v športu se to pri njih zelo lepo odraža.
Dejstvo je, da izolski kolektivni šport žal nasploh ni nikoli slovel kot del gospodarsko močne sredine, kar Koper zagotovo je, ampak vselej so Izolani na igrišču igrali srčno, borbeno, to je bilo moč opaziti tudi na tribunah mlajših selekcij.”

Zavrtiva čas nazaj. Kako se je začel vaš rokometni pohod vse do točke, kjer sediva za isto mizo?

“Začel sem kot igralec mlajših selekcij domačega Jadrana in do pionirjev smo že imeli dva naslova državnih prvakov. En čas smo igrali v drugi zvezni ligi (2. jugoslovanska liga po kakovostnem razredu, op.a.), veliko zahval gre, žal preminulem Mihi Jezeršku, ki je izjemno vodil naš klub.
Očitno so moje predstave bile dovolj prepoznavne in tako sem prejel poziv iz ljubljanskega Slovana. Zaigral sem tudi za mladinsko reprezentanco Jugoslavije, kjer imel sem priložnost igrati z velikani jugoslovanskega rokometa, kot so Vujović, Bašić, Cvetković…
Žal pa se je prikradla poškodba. Za tiste čase z zelo slabo prognozo, me je poškodba zadnjih križnih vezi za vedno odstrelila od igranja rokometa in začel sem se spoznavati z delom trenerja takoj po tem, ko sem zaključil s fakulteto za šport in postal profesor športne vzgoje. Miha Jezeršek mi je nato ponudil delo trenerja v Jadranu, ki sem ga tudi sprejel in kmalu smo začeli nizati lepe uspehe. Kasneje sem kot pomočnik trenerja ob Vojku Lazarju imel priložnost sodelovati v pokalu EHF z matičnim klubom, ki je v zlati eri nizal izjemne uspehe na domači sceni in postal prepoznaven tudi v evropskih pokalih.
Naj povem – nisem povsem nov v Izoli (smeh), saj sem vmes na povabilo trenerja Borisa Čuka treniral zlato generacijo rokometašic Izole in mislim, da smo tisto sezono dosegli zavidljivo 5. mesto v prvi državni ligi. To so bila zares pridna in zelo perspektivna dekleta.
Zgodba z Vojkom Lazarjem se je vendarle nadaljevala, Ko se je začela kreirati nova zgodba koprskega rokometa, me je slednji povabil in tako sva vnovično sodelovala in od takrat vse do letošnjega leta (2020) deloval kot trener mlajših selekcij v različnih zgodbah: najprej z Vojkom in kasneje Fredijem Radojkovičem, ki je nanizal največje uspehe v zgodovini rokometa v Kopru v času Cimosa ter na novo ustanovljenem, t.j. RD Koper 2013. V vsem tem obdobju smo še nekajkrat osvojili naslove državnih prvakov mlajših selekcij, sedaj pa sem pristal v Izoli.”

Kakšen je občutek pristati v Izoli, največjemu rivalu vašega bivšega okolja?

“Rival ali ne, moja filozofija je enaka. Kamor koli grem, poskušam in hočem fantom vcepiti vedenjski in miselni model, ki prinaša spoštovanje vsakega nasprotnika v športnem duhu, a hkrati pa pod nobenim pogojem fantje ne smejo dobiti občutka, da jim je kaj podarjeno. Za vse kar dosežejo na parketu, si bodo morali sami izgarati in zaslužiti, krajšnic tu ni. Delo, delo in še enkrat delo. Red in disciplina ter spoštovanje so zame tisti faktorji, ki jim ne bodo služili kot uspešno orodje le na igriščih, ampak tudi izven njega.
Če se lotim derbijev. Drži, zame osebno je v Sloveniji derbi med Izolo in Koprom na samem vrhuncu športnega in navijaškega dogajanja. Strasti so izredno napete, občasno tudi na meju kakih pretepov, ampak dokler vse mine v žaru športnega duha, je to popolnoma sprejemljivo. To so pač naši derbiji (smeh).
Občutek je morda malce res nenavaden, da sem prestopil k največjemu rivalu. Ampak brez skrbi, s tem nimam težav. Tudi, ko smo igrali proti Izoli, sem svojim fantom dejal, da so sosedje naš največji konkurentje, ampak prvo jih moramo spoštovati in biti na igrišču pošteni in fer. Gre se navsezadnje za zabavo, šport, ki ga ljubimo.”

Vili, zdaj ste v Izoli. Cilji?

“Moj cilj je slediti svoji miselnosti, ki jo smatram za zdravo iz osebnostne in športno – razvojne plati, ki sem jo gojil v Kopru. Verjamem, da bodo v največji občini na Primorskem uspešno zapolnili to vrzel, ki je nastala po mojem prihodu v Izolo, saj ima Koper veliko mladih in perspektivnih trenerjev.
V Izoli sem postal vodja mladinskega pogona, hkrati bom pomagal trenerju članske ekipe Frediju Radojkoviču. Cilj tudi je, da v Izoli uspemo zadržati talente, saj vem, da jih je v zadnjem desetletju kar precej. Je pa tako, da je potrebno tudi nekaj nuditi. Storili bomo vse, kar je v naši moči, da bo Izola postala stabilen prvoligaš in ne muha enodnevnica, nič ne bo narobe, če bomo v naše vrste pripeljali koga iz drugih mest naše države. Ampak pogoj je tu jasen – kvaliteta morebitnih okrepitev mora biti preverjena. Gledati moramo dolgoročno, dvigniti želimo nivo rokometa v Izoli na več nivojih: kadrovskih, igralskih, prepoznavnosti. Mislim, da ne bo odveč poudariti, da si vsi pod streho na Kraški želimo boljše in sodobnejše infrastrukture, kar bi za športno središče v Izoli zagotovo štelo dvojno. Trenutno imamo tu nekakšno prostorsko stisko, saj so termini tako zgoščeni, da enostavno vse selekcije ženskega in moškega rokometa komajda pridejo nekako skozi teden.
V Kopru je infrastruktura zelo dobra, tu je vendarle potrebno kaj improvizirati, ampak nič za to. Tudi tako nam bo uspelo.
Mene kot vodjo mladinskega pogona ne zanimajo zgolj najvišje selekcije, ampak vse se začne pri najmlajših. Na prvo mesto bi rad izpostavil vzgojo, red in disciplino, otrokom moramo prikazati rokometno igro kot nekaj zelo lepega, kar tudi navsezadnje to je. 
Eden glavnih ciljev je razširiti igralski bazen pri najmlajših, s kvalitetnim delom pa enostavno moramo ustvariti nove potenciale za naslednje generacije. Vse do članske.”

Prej sva omenila razliko med gospodarsko močnim kolektivom in tistim, kjer sta prisotna predvsem borbenost in povezanost med igralci.

“To, kar ima Izola – srčnost, povezanost, pozitivna energija, je nesporno pomemben dejavnik. Toda, če želiš biti velik klub, to žal ni dovolj.
Za vse to moraš najprej imeti urejeno infrastrukturo, kot npr. vsaj eno sodobno dvorano s kapaciteto med 2.000 do 3.000 gledalci, močne sponzorje, ki jih obdržiš lahko z dobrimi rezultati in neko kontinuiteto, stabilnostjo. Tukaj pa je jasno pomemben mladinski pogon, saj je ustvarjanje novih talentov in “orožij” za  članski ligaški boj izjemnega pomena. Če nato združiš finančno stabilen klub, ki ima urejene vse selekcije in za nameček takšno srčnost in borbenost, potem je uspeh tu.”

Vili, najlepša hvala za čas, ki ste se ga vzeli za intervju.

“Hvala tudi vam, bralcem in bralkam sporočam, da nas podpirate še naprej.”

Avtor prispevka:
Martin Franetič