Branko Franović: “S pristnim odnosom do razvoja igralcev in sooblikovanja osebnosti”

IMG_0038


IZOLA – Branko “Brane” Franović je Izolan z veliko začetnico. Trener, ki mnoga leta ustvarja nove igralce najmlajših kategorij, ki jih nato potiska naprej v višje selekcije, Brane prisega predvsem na kvaliteto odnosa med trenerjem in igralci, ki pa niso zgolj neka formalnost – zanj niso pomembni zgolj red, disciplina in delo na rokometnem igrišču. Še več! Prednost prepušča izoblikovanju zdravih odnosov in grajenju osebnostnih, socialnih in drugih veščin za nadaljnje življenje. Nekdanji igralec Izole z več kot 10 letnimi trenerskimi izkušnjami v sebi zaznava določene kvalitete, ki so ključ za nadaljnji razvoj otrok na in izven igrišč.


 

Brane, prosim, če se malce predstaviš.

“Sem ponosen Izolan. Imam to srečo v življenju, da lahko počnem prav tisto, kar imam najraje. Sem trener mlajših selekcij Izole in ne skrivam ljubezni do Izole in tega športa – rokometa, v katerem sem se vpisal že v rani mladosti. Trudim se maksimalno vlagati energijo v dobrobit izolskega rokometa. Kot trener, od leta 2002, sem se preko Toneta Barića (dolgoletni strokovni delavec izolskega rokometa in organizator Eurofesta in drugih turnirjev, op.a.), ki ga dojemam nekakšnega “očeta rokometa” , kalil in nabiral prve izkušnje v svetu trenerskega posla. Vmes sem sicer deloval tudi v Kopru, v zadnjih 3 letih pa sem dejaven v mestu ribičev tako v moškem kakor tudi v ženskem rokometu.”

Si nekdanji rokometaš. Kdaj in kje si se prvič soočil z njim?

“Moj prvi stik z rokometom se je zgodil že zelo zgodaj. Toda, ker se do 10. leta starosti v tistem času ni treniralo rokoemta, sem se vmes preizkusil v nogometu in leta 1988 se prvič vpisal v rokometni krožek, ki ga je vodil žal prezgodaj pokojni Igor Komac. Kot najmlajšega v rokometni skupini me je vodil kar šest let, kasneje pa sem se pridružil svoji generaciji.”

Si kot igralec kdaj zamenjal barve izolskega dresa za drugi klub?

“Kje pa! Nisem nikoli niti videl razloga, da bi to storil. Izola je v tistih letih bila prvoligaški klub z visokimi ambicijami, kjer se je bilo težko prebiti v člansko moštvo. Kasneje sem prednost prepustil študiju, ekipa je bila na pol profesionalna in brez vsaj 4 treningov na teden ni bilo možno konkurirati ostalim soigralcem prvoligaške Izole.
Rad bi pa poudaril, da sem si že od ranega otroštva želel delati z mladimi; kot otrok sem si vedno predstavljal  da imam svojo skupino otrok, ki jih s kombijem “zastava” vozim po slovenskih krajih, kjer igramo ta rokomet.”

Sliši se, da si izpolnil otroške sanje…

“Ta slika se mi je vtisnila v spomin in to danes tudi živim. Dejansko drži, uresničile so se mi otroške sanje.”

IMG_0038

Brane v vlogi trenerja.

Otroci in te imajo zelo radi in slišati je, da jim posvečaš veliko pozornosti, čeprav znaš biti precej strog…

“Osebno mislim, da sem trener rojen prav za to starostno obdobje. Govorimo od 8. do 12. leta starosti. Marsikdo me popvraša, kdaj bom končno prevzel kako starejšo generacijo, toda nimam teh ambicij, čeprav bi najbrž  bil zelo zanimiv izziv  Iimam pa jasen cilj – postati vrhunski trener za to starostno obdobje. Rad bi še napredoval in iztisnil največ kar lahko in to prenesel na otroke.
Kar se strogosti tiče… sem pač dosleden, ljubeč in spoštljiv. Žal prepogostokrat se pozablja na spoštljivost. Nekoč je veljalo, da je trener avtoriteta že samo zaradi svoje vloge, toda ta koncept je zame precej zgrešen. Tu govorimo o nekem strahospoštovanju, ki si ga sam kot trener ne želim. Želim si vzajemno spoštovanje in mislim, da mi nekako to tudi uspeva.”

Kot trenerju mlajših selekcij – kaj ti otroci lahko sploh ponudijo?

“Ogromno! Več dobiš, kot pa daš. Že ko prepoznaš njihov napredek, tako na igrišču, zlasti pa v medosebnih odnosih, mišljenju in vse to meni predstavlja veliko stvar. Opazovanje prehoda v “male može”, kot to poimenujem in vse lastnosti, ki jih otroci vse bolj enačijo z nečim pomembnim, kar nato sčasoma preide v nek zdrav vzorec, ki je še kako pomemben za nadaljnjo življenjsko pot, je enkratna stvar. Seveda je veliko odvisno od primarne vzgoje. Odvisno od nekih vrednot, prepričanj, navad, ki nato pod skupnim imenovalcem vplivajo tudi na njihovo kasnejšo vzgojo.  Je pa tako, da predvsem kolektivni športi omogočajo edinstveno priložnost, da se otroci naučijo medosebne komunikacije in razvijajo socialne veščine glede na različnost karakterjev, težnji k istim ciljem. Po drugi strani je rokomet precej grob šport in v njem se lahko naši najmlajši navadijo prejemati udarce, prenašati neke manj pozitivne dražljaje iz domačega okolja, naučijo se neke discipline, načela, vzgojnih modelov, ki ga nato nosijo izven rokometnih igrišč in jasno tudi unovčijo v življenjskih okoliščinah. Skratka verjamem, da je šport fantastična dejavnost, ki človeka lahko na več nivojih izpopolni, saj večinoma v domačem okolju, ponovim še enkrat, veliko teh stvari ne dobi v ustrezni meri, če sploh jih. Tudi naučiti se sprejamati poraze, odpuščati kako krivico, se sprijazniti z nekimi manj prijetnimi situacijami in tako dalje.”

Če se vrneva v preteklost – katero pozicijo si kot rokometaš igral in ste imeli kak poseben dosežek?

“Večinoma srednjega zunanjega in levo krilo. Sicer pa sem za člansko ekipo zelo malo igral.
Nekih vrhuncev, z izjemo zmage v močni skupini na Evrofestu, nismo zabeležili. V zahodni skupini v mlajših selekcijah nam je vselej zmanjkalo nekaj, da bi se uvrstili v nadaljnje tekmovanje državnega prvenstva, v izločilne dvoboje, čeprav naša generacija sploh ni bila slaba. Ajdovščina in Sežana sta imeli vselej močno generacijo, mi pa smo največkrat končali na 2. mestu in v tistih časih to ni bilo dovolj za napredovanje. Preprosto, ni uspelo.”

Kako doživljaš sam trenerski posel?

oznor

V letošnji sezoni vodi med drugim selekcijo Mlajših dečkov B.

“Pravzaprav ga ne bi poimenoval v posel. Gre za neko igro besed sicer, ampak sam ga doživljam kot poslanstvo, saj je delo z otroci preprosto nekaj več. V to dejavnost posvečam celega sebe, samo trenersko dejavnost pa doživljam kot nekaj lepega, sproščujočega, sicer zahtevno, včasih tudi kruto; kdaj pa kdaj se pripeti, da kakšen izmed staršev vrši nek nepotreben pritisk, ki škodi otroku največ, kljub temu, da si za tistega otroka naredil vse, se mu posvetil, predvsm iz preproste človeške plati, na koncu pa ne pokažejo niti kančka spoštovanja oz. te ne razumejo, niso hvaležni, sočutni na trenutke, kar seveda spoštujem.  Ampak to je del tega dela in vzeti moraš v zakup. Toda v zadnjih letih se stvari urejajo in strmim k temu, da bo tudi v prihodnosti, kolikor se le da, tako.”

Najlepši pripetljaj v dosedanji vlogi trenerja?

“Zagotovo 4 medalje, ki smo jih osvojili na državnem nivoju. Bil sem trikrat drugi z dekleti ŽURD-a (letnika 95, 97 in 2002), ne smem pa pozabiti na tretje mesto, ki smo ga dosegli z mlajšimi dečki B. To so neki presežki, ki se ti zgodijo in niso odvisni samo od trenerja, ampak od več elementov hkrati, ki se ti enostavno morajo poklopiti.
Sicer pa je lepo samo po sebi že to, da imamo lepe odnose, na trenutke prijateljske in konec koncev je to tudi najpomembneje. Veseli, da se kasneje igralci, igralke spominjajo teh trenutkov in občutka, da sem jim kot trener in človek nekaj dal, kar jim v današnjem življenju pomeni veliko; preprosto, da sem jim želel predati vse najboljše in najbolj koristno zanje.”

Treniral si ženske in moške. Kakšna je bistvena razlika njimi?

“V vsakem primeru je zelo lepo delati z obojimi. V zadnjih letih kombiniram tudi oba spola in zanimivo je videti te razlike med njimi. Iz socialnega vidika je precej posrečeno. To so sicer občutljiva leta in zanimivo je opazovati vedenje med obema.
Sicer pa so fantje bistveno bolj igrici, samosvoji, bolje razvito imajo motorično inteligentnost, nenazadnje hitreje dojemajo rokometno igro, bolj so pobalinski. So pa dekleta na drugi strani bolj vztrajna in, ko se zaljubijo v rokomet, se mu popolnoma predajo. Dekleta so tudi bolj hvaležna in znajo to tudi izkazati že v zgodnjih letih.”

Kako bi sebe opisal kot trenerja?

“Sebe doživljam predvsem kot pedagoga. Nisem tip trenerja, ki se bom ukvarjal zgolj in le s taktiko. Imel sem super trenerje, ki dobijo ekipo za mano in nadgradijo moje delo, toda moje vodilo je – kar najbolje poskrbeti za te otroke, ki želijo biti del naše rokometne družine.
Povdaril bi, da imamo čudovite odnose med ženskim in rokometnim klubom. Ob mojem prihodu v klub, leta 2006 so ti odnosi bili zelo slabi, sčasoma pa smo vse izboljšali in danes, ponavljam, smo ena velika rokometna družina. Torej zagotoviti je potrebno varnost, občutek pripadnosti, kvalitetno vadbo in, kar je najpomembneje, iz njih proizvesti dobre ljudi. Seveda pa imamo kot cilj tudi razviti kakega igralca v vrhunskega, toda kljub temu ne odstopam od povedanega, da mi je cilj predvsem “narediti” človeka z vrednotami!”

IMG_0136

Brane v vlogi soorganizatorja “Rokometnega varstva 2018″.

Kaj sporočaš našim bralcem?

“Najprej jih lepo pozdravljam in sem vesel, da nas spremljajo in podpirajo ter cenijo naše delo. Sporočam jim, da bomo še naprej se trudili po najboljših močeh in da to tradicijo, ki traja več kot 60 let in izolski rokomet postavimo na eno pomembno mesto v slovenskem rokometu. Želim si, da bi dvorana na Kraški 1 postala res ena rokometna trdnjava in, da bi našo Izolo predstavili v najboljši luči, kot je to možno.

Avtor prispevka:
Martin Franetič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>