Borut Hren: “Cilj mi je razviti igralca na igrišču in človeka zunaj njega.”

DSC_0740

IZOLA – Borut Hren ali bolj poznani rokometni funkcionar pod vzdevkom “Dlaka”, je dolgoletni član RD Izola, v letošnji sezoni tudi glavni trener članske selekcije ŽRK Izola. Trboveljčan, ki se je z rokometom udejstvoval vrsto let v matičnem klubu, si je s selitvijo v druga slovenska mesta nabiral trenerske izkušnje, ki jih vse od prihoda v “trdnjavo” izolskega rokometa na Kraško 1 uspešno koristi. Naš sogovornik ima jasne cilje in je vsesplošno kritičen do stanja v slovenskem rokometu.


 

Borut, predstavi se z nekaj besedami.

“Uff, to pa res ne maram (smeh). Sem rojen Trboveljčan, kar vsi veste. Igral sem celo življenje za Rudarja iz Trbovelj, nakar me je službena pot peljala v Ljubljano. Danes pa živim in delam na slovenski obali in obenem treniram člansko selekcijo ŽRK Izola in kadete RD Izola.”

Prihajaš iz enega najbolj obarvanih slovenskih rokometnih mest v Sloveniji – Trbovlje, z bogato rokometno tradicijo. Koliko let si tam igral?

“Igral sem približno 16 let, sicer pa večinoma “pivota”. Začel sem zelo zgodaj, danes bi imenovali to selekcijo “mini rokomet”, toda mislim, da takrat tej selekciji nismo tako rekli.
Sicer pa je moj največji uspeh v tem klubu bilo osvojeno 4. mesto slovenskega rokometnega pokala.”

Rudar Trbovlje kot rečeno ima bogato tradicijo. Sodi med bolj trofejnimi rokometnimi ekipami Slovenije?

“Med trofejne po trofejah ne. V jugoslovanskem prostoru so igrali v tej ligi in nastopali precej uspešno, v slovenskem prostoru pa sodimo med 10. najbolj trofejnimi klubi.
Je pa v tem klubu igralo precej znanih rokometnih  in reprezentančnih obrazov – Nenad Stojaković, Jani Čop, Boris Denić, Tomaž Čater (trenutni selektor Belorusije), Bojan Voglar, Rok Tržan itn.”

DSC_0089

Borut Hren med vodenjem treninga kadetov.

 

Borut, si ti bil kdaj vploklican v reprezentanco?

“V mlajših selekcijah sem večkrat bil prisoten, na članskem nivoju pa ne.”

Kakšen je odnos mesta do tega kluba?

“Jah, zgodba tu je zelo podobna izolski. Dejansko vsi živijo s športom in rokometom. Ta šport pa je v Trbovljah imel posebno mesto in bi rekel, da tudi prednost pred nogometom.”

Danes deluješ na Obali. Kako te je pot prinesla ravno sem?

“Iz Trbovelj sem odšel v Ljubljano, v podjetje lastnika, ki je potreboval delo na plovnem vozilu. Tu sem moral zelo hitro osvojiti veščine, potrebne za to delo. Od aprila do septembra sem večinoma plul po morju. Po 5 letih je služba bila že nekako prenaporna, pustil sem jo in spoznal Vlada Hrvatina, preko katerega sem vstopil v stik z RD Izola in tako se je v mojem življenju pričela formirati nova zgodba. “

Od prihoda v RD Izola si imel vlogo nekakšnega “večnamenskega gasilca. Kako si usklajeval več funkcij hkrati?

“Naporno je bilo in je še zdaj. Ampak fantje v klubu so znali prepoznati moj odnos do dela, vložek in resnost, četudi se je kdaj pripetilo, da sem kak opravek zaključil morda dan kasneje. Ni pa bilo nekih pretresov, vse sem bolj ali manj imel pod svojim nadzorom.”
Če pa greva nekoliko nazaj – ti si se kdaj soočil s trenerskim poslom pred prihodom v Izolo?

“Seveda. Preden sem odšel v Ljubljano, sem vodil starejše deklice v Zagorju, s katerimi sem osvojil drugo mesto v državi. Nato pri kadetinjah ni bilo posebnega uspeha. V Ljubljani sem tudi pilil trenerske veščine in pred prihodom v Izolo sem imel že 7 let trenerskih izkušenj.
Ob prihodu v Izolo sem prevzel dečke letnika 99 in tu se je moja trenerska pot v mestu ribičev začela.”

DSC_0723

Borut v “akciji” – dajanje napotkov igralcem med minuto odmora.

Kako bi ti sebe opisal kot trenerja?

“Kot prvo poskušam biti pošten do vseh in nerad delam razlike med igralci. Sem precej eksploziven tip trenerja, ampak cilj je od vsakega igralca “iztisniti” maksimum. Znam marsikaterega igralca oceniti oz. drugače povedano “prebrat” in zelo pomembno je, k čemur tudi strmim, vzpostaviti tisti pristni odnos med trenerjem in igralcem in dolgoročno ustvariti eno zdravo sodelovanje, poskrbeti za moštveni duh in tako dalje.
Sem precej natančen, ambiciozen in tudi po svoje trmast. Takšen je navsezadnje bil moj oče, takšen sem tudi v službi oz. zunaj rokometnih igrišč.”

Kaj je tvoj primarni cilj v rokometu?

“No, vsak športnik ima največkrat najvišje cilje; to pomeni trenirati, igrati na najvišjem nivoju ali drugače povedano – zaigrati oz. trenirati v enem boljših evropskih ekip in to bi tudi moralo biti neke vrste osnovnih ciljev. Je pa seveda pot do tja trnava, težka, zahteva kar celo osebo kot tako.
Moj položaj trenerja je sedaj takšen, da opravljam licenco PRO Master Coach, ki mi omogočajo izpolnjevanje vseh pogojev treniranja, na vseh možnih ravneh.”

Borut, dolgo časa si bil trener članske selekcije, sedaj treniraš kadete Izole. Je to zate korak nazaj?

“Ne bi rekel. Sem trener z najdaljšim stažem in je tudi prav, da je do zamenjave prišlo. Moram tudi povedati, da je večinoma bil problem v meni, saj sem v tistih 5 letih nekoliko pregorel, nisem bil več pravi “jaz”, nisem bil več zmožen vlagati toliko energije v fante, zato sem ocenil, da je najbolje, da se umaknem kot glavni trener RD Izole. Sicer sem si vse t epritiske največkrat sam ustvaril, ampak moral sem nekaj spremeniti.
Kmalu sem spoznal, da sem storil pravo stvar, saj mi je ta odmor več kot dobrodošlo prišel. Sedaj treniram mlajše selekcije, kjer je vse skupaj manj stresno, tudi vložek energije ni tako esktremen, seveda pa dajam tudi tu svoj maksmimu, ampak je le nekoliko drugače.”

Skočiva malo ven iz rokometnih igrišč; kako se počutiš na Obali in kakšna je glavna razlika med mestoma?

“Zelo lepo. Tukaj je vse veliko oblj mirno. Najbolj pa mi pašejo jutranje kavice, klima, sproščujoč način življenja, ljudje.
Mislim, da se tu čuti vpliv Italije in nekako ocenjujem, da ljudje tu gledajo na stvari precej bolj odprto.”

kadeti 1

Kadetska selekcija 2018/2019, ki jo vodi Borut Hren (prvi iz leve).

Znan si pod vzdevkom “Dlaka”. Zakaj in, ali so to zakuhali Izolani

“Ne, kje pa. Začelo se je že v Trbovljah. Zaradi ene izmed redkejših oblik kožnega stanja sem začel izgubljati lase in dlake po telesu. V članski ekipi, kot okrepitev Trbovlja, je Boris Denić opazuje in v zabavi mi rekel “dlaka” in tako sem to tudi postal (smeh). Nisem pa s tem imel nikoli težav, ljudje okrog mene tudi ne in priznati moram, da mi vse skupaj celo ugaja. Na kratko, počutim se – top!”

Kje se vidiš čez 5 let?

“…(premislek) – V Izoli, kjer lovim ribe in pijem bevando (smeh)!”

Kaj najbolj pogrešaš v RD Izola?

“Uf, tiste prostovoljce, ki bi bili pripravljeni sodelovati z nami in dvignili klub na še višji nivo. Predvsem organizacijsko. Pogrešam bivše člane kluba, prijatelje, ki bi nam pomagali. V klubu resda imamo zelo dober način dela, ljudje so predani z dušo in telesom, ampak to ni dovolj. Organizacijska struktura je v vseh organizacijah, kakor tudi društvih ena temeljnih elementov, ki lahko sploh strmi k zagotavljanju nekega uspeha in to nam v tem trenutku primanjkuje. Trenutno je kar naporno!
Druga stvar, mimo katere ne moremo, je večni problem – izolska športna dvorana. Njeni pogoji se kar peklenski, saj se v poletnem času notri dobesedno kuhamo, pozimi je zelo mrzlo. Dejstvo je, da nimamo primernih pogojev, po drugi strani pa delamo na vse načine, da vložimo ves trud s tem, kar imamo na voljo. To je pač naša realnost.”

Borut, v teh 8 letih delovanja v Izoli si dodobra spoznal način dela, treniranja, kvaliteto rokometašev vseh selekcij… si prepoznal kakega talenta?

“Poglej, Izola je bila od vedno poznana, da se nič ne trenira! Vsi po vrsti izven Izole so bili mnenja, da se v Izoli ne trenira oz. da se bolj “kampanjsko”, češ, da se tu igra samo nogomet in tako naprej.
Dejansko vsak, ko je prišel, je še kako dobro spoznal svojo zmoto in lahko opazil, da se v Izoli pravzaprav trenira zelo kvalitetno, zelo resno in glede tega se lahko kosamo kar z velikimi ekipami. To je resnica, ki velja že od najmlajših selekcij. Druga pomembna stvar je, da imamo v Izoli zelo dober trenerski oz. strokovni kader, kjer se dela resnično dobro. Brane (Branko Franović, trener Ml. dečkov B) dela izjemno, Nino (Nino Legnar, trener St. dečkov A in B) prav tako… Tudi sedaj, ko smo dobili Fredija Radojkoviča, smo deležni še neke nove dimenzije. Imamo kader, ki lahko spravi igralce na vrhunski nivo.
Skratka, glede tega, da se v Izoli ne trenira, ne želim več slišati, ker enostavno ne drži. Tudi ko sem prvič prišel v Izolo in videl trening Vlada Hrvatina, sem spoznal, da se tu trenira na polno.”

Rokometni posel – je ta nehvaležen svet?

“Dobro tu v primerjavi z nogometom nimaš garancije, da si boš sploh še zagotovil novo trenersko delo. Želeli bi si priti na raven, da bi rokomet kot tak bil bistveno bolj cenjen kot je ter da bi se od trenerskega posla dalo tudi živeti, kar je v slovenskem prostoru seveda prava redkost, če izvzamemo velikana, kot sta Celje Piv. Laško in Gorenje iz Velenja.
Rokomet ti ne nudi nikakršne varnosti za prihodnost. Je precej tvegana stvar, če se vržeš v profesionalne vode. Žal, je pač tako.”

Letos si trener kadetov RD Butan plin Izola. Si v tej ekipi prepoznal talente?

“Poglej, tu imamo ogromno potenciala – Miklavec, Orbanič, Alessio, Bekrić, Stančič, pa da ne izgubljam besed, žal dalj časa odsotni Galina in tudi ostali. Imamo v tej generaciji igralce, ki se lahko razvijejo v vrhunske, brez kakršnegakoli pretiravanja. Serčno upam, da bomo te fante zadržali. Tudi to, da smo se združili s Kozino, je bila prava stvar.
Če bi imel zdravega Orbaniča, Galino, Škabarja, sem prepričan, da bi pometli s celo Slovenijo. Ampak meni to ni prioriteta.
Cilj je da jih pripravim in naučim igrati za kasneje, ko bodo te veščine znali uporabiti na najvišjem nivoju. Hočem imeti razviti igralce na maksmim!
Moja prioriteta je, da igralca razvijem kot igralca na igrišču in kot osebo zunaj njega.”

Je pa res, da je vaša liga precej nekonkurenčna…

“Klubi nimajo ali nimamo dovolj široke igralske baze. Ko gledam po šolah, večina izbere nogomet, pa še večji klubi poberejo zase, potem pa prične pomanjkovati igralce.
Problem je tudi tu, ker se mladina danes ni prirpavljena več truditi, čedalje manj imajo spoštovanja…na nek način jih je ta svet omrežij in tehnologije zelo ulenil in spremenil odnos sebe do sveta in drugih področij.”

Za konec – kaj sporočaš našim bralcem in navijačem?

Ribari imajo pri meni posebno mesto. Sprejeli so me za svojega in naš odnos je izjemen. Veliko smo sodelovali medsebojno in srčno si želim, da jih bomo še videvali v dvorani.
Zahvaljujem pa se tudi Izoli, ki mi je dala nek nov pogled na življenje in sem ljudem tu zelo hvaležen.

 

Avtor prispevka:
Martin Franetič

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>