DSC_0888

Izolani s 6. zaporedno zmago na rokometno “fešto”!

IZOLA – Na papirju najlažja tekma dotedanjega dela prvenstva je marsikomu vzbudila prepričanje, da bodo varovanci trenerja Fredija Radojkoviča s Prekmurci opravili s pol moči. Čeprav so Izolani odigrali zadnjo domačo tekmo 1. B DRL v tem letu, so mnogi na tribunah z mislimi bili usmerjeni na prav poseben dogodek, ki je sledil po dvoboju – druženje za zaključek starega leta v športni dvorani, ki je več kot uspel!
Zmaga na igrišču je imela dvojno slavje: 6 zaporedna v prvenstvu in nova na tapetah, z množico ljudi, od najmlajših do najstarejših, znanih in manj znanih!
Kadeti Izole so pred dnevi enkrat več odpravili vrstnike v obalnem derbiju – RD Koper in nato še Ajdovce.


Izola
Športna dvorana na Kraški, gledalcev 400
Sodnika: Kržan in Romih

RD Butan plin Izola – RK Pomurje 30:20 (19:12)

Postava in strelci RD Butan plin Izole
Gregorič (V), Jurič 7, Smej, Poles, Božič 2, Beganović, Alessio (V), Brumen 1, Redžić 6, Poberaj 2, König 2, Nikolić 4, Čolić 2, Gašperšič 3, Hušić (V) 1.

DSC_0768

Matjaž Brumen je v 3. minuti obležal na tleh.

Izolani v prvem polčasu ne preveč prepričljivi

Tekma, ki je ponovno privabila zavidljivo prisotnost na tribunah s ponovnim “8. igralcem”, navijači “Ribari”, bi sama po sebi morala biti, z vsem spoštovanjem do nasprotnika, le trening tekma proti nasprotniku, ki se nahaja na dnu lestvice z eno samo osvojeno točko dotedanjega dela prvenstva. Toda v prvem polčasu ni kazalo ravno tako – Izolani so, zlasti v obrambi imeli številne preglavice, ki jih niso znali razrešiti.
Statistika Izole v letošnji 1. B DRL kaže, da Primorci prvi zadetek največkrat dosežejo iz levega oz. desnega “krila” in tudi tokrat je statistika zmagala. Peter Božič je po uigrani akciji zadel za 1:0, nato je sledilo sivo obdobje “gol za gol”. V 3. minuti se je najboljši strelec izolskega moštva v letošnji sezoni, novinec Matjaž Brumen poškodoval, ko je v enem izmed dvobojev v napadu prejel močnejši udarec v desno nogo. Čeprav je isti igralec kmalu ponovno vstopil v igro, so bolečine bile prehude, zato je moral igrišče “as” RD Butan plin Izole predčasno zapustiti.
Izolani se v nadaljevanju tekme nikakor niso uspeli oddaljiti od Prekmurcev za več kot 3 zadetke, obenem so nepozorni domačini prejeli nekaj povsem “absurdnih” zadetkov, kar je prisililo upravičeno razjarjenega Fredija Radojkoviča, da je ob minuti odmora nahrulil svoje igralce, ki so delovali precej bledo. V končnici prvega polčasa so “dizelaši” pritisnili na plin in postavili končni rezultat prvega polčasa (19:12), enega izmed najatraktivnejših zadetkov je, poleg uspešno izvedenega”cepelina” Marka Nikolića dosegel kar vratar Hušić sam, ko je izgubljeni napad gostov iz svojega območja preko celega igrišča pretvoril v zadetek.

  • DSC_0228

    Kristijan Jurić je v prvem delu tekme dosegel največ zadetkov – 5 od skupno sedmih.

     

    Drugi polčas je izgledal bistveno bolje, Izolani so se razigrali in kmalu prišli do svoje najvišje prednosti na tekmi – 23:12. Fredi Radojkovič je nato ponudil priložnost tudi ostalim igralcem, ki v tej sezoni prejemajo manjšo minutažo. Veseli spoznanje namreč, da so igralci iz klopi dokaj dobro parirali sicer precej nemočnim gostom, toda drugi del tekme ni ponudil bistveno zanimive predstave, toda na drugi strani smo lahko občudovali navijanje domačih navijačev “Ribarov”, ki so skozi celotno tekmo vestno bodrili svoje privržence in iz spomina “izvlekli” še do nedavnega prvoligaške čase izolskega rokometa.
    Izolani so na koncu slavili z 10 zadetki prednosti, geldalci so z dolgim aplavzom pospremili igralce do nove, šeste zaporedne zmage, slavje se je nato nadaljevalo kar v dvorani sami.
    Domači igralci prihodnji teden potujejo na še zadnjo tekmo v letošnjem letu. V Črnomlju jih čaka zaključno dejanje, toda kot vselej – tudi tokrat bo Fredi Radojkovič in njegova četa storila prav vse, da bo Izola na daljši odmor odšla z novo zmago in vsaj drugim osvojenim mestom prvenstvene lestvice.

    Kadeti osvojili Areno Bonifika in ajdovske “Police”

    Kadeti Izole nimajo prave konkurence v svoji ligi – ZAHOD.
    Pred dnevi so se po dveh tednih ponovno pomerili s Koprčani, le da tokrat v glavnem mestu Primorske, v Kopru. Če so pred kratkim s Koprom opravili že v prvih 10 minutah, je povratna tekma upravičila naziv derbija, zato se bomo v tem prispevku posvetili zgolj slednji.

    Skoraj 4 minute sta mreži mirovali, nakar je Simon Škabar prvič zadel in tekma se je končno začela razvijati. Koprčani na drugi strani, preko razpoloženih Sanaborjem, Makucem in Muminovićem so neprestano dihali za ovratnik Izolanom, ki pa so se v drugem delu tekme kljub temu začasno “odlepili” na večjo varnostno razdaljo pred domačini – 5:8. Toda nepopustljivi Koprčani so se na vsak način želeli maščevati za boleč poraz v Izoli, ujeli Izolane in na koncu odmora odšli z minimalno prednostjo (14:13).

    Drugi polčas je ponudil razburljivo tekmo, polno grobih prijemov in preobratov. Kljub znatnemu vodstvu varovancev Vilija Bana s 4 zadetki razlike v korist domačih (21:17), so Izolani “pritisnili na plin” in v roku zgolj nekaj minut, predvsem na račun Miklavca in Đelatovića ter enega najboljših vratarjev v svoji kategoriji, Leona Alessia zrežirali popoln preobrat, povečali razliko na 3 zadetke in tekmo varno pripeljali do konca.

    RD Koper – RD Butan plin Izola 27:30 (14:13)
    Postava in strelci RD Butan plin Izole
    Alessio (V), Veršič 3, Đelatović 8, Bekrić 4, Morato (V), Stančič 4, Miklavec 7, Sanabor 2, Petrovič in Pkabar 2.

    Kadeti Izole se nahajajo na samem vrhu lestvice z vsemi možnimi osvojenimi točkami oz. 6 več, kot jih ima drugouvrščeni RD Koper s tekmo manj.

    Spodaj prilagamo še nekaj slik iz Obalnega derbija.

     

     

     

     

     
    DSC_0689 DSC_0692 DSC_0695 DSC_0684 DSC_0680Forofalerija iz tekme RD Butan plin Izola – RK Pomurje in po njej.

    Avtor prispevka:
    Martin Franetič

    DSC_0771 DSC_0794 DSC_0819 DSC_0811 DSC_0878 DSC_0835 DSC_0835 DSC_0821 DSC_0865 DSC_0878 DSC_0783 DSC_0888 DSC_0899 DSC_0904 DSC_0897 DSC_0903 DSC_0894 DSC_0905

    DSC_0740

    Borut Hren: “Cilj mi je razviti igralca na igrišču in človeka zunaj njega.”

    IZOLA – Borut Hren ali bolj poznani rokometni funkcionar pod vzdevkom “Dlaka”, je dolgoletni član RD Izola, v letošnji sezoni tudi glavni trener članske selekcije ŽRK Izola. Trboveljčan, ki se je z rokometom udejstvoval vrsto let v matičnem klubu, si je s selitvijo v druga slovenska mesta nabiral trenerske izkušnje, ki jih vse od prihoda v “trdnjavo” izolskega rokometa na Kraško 1 uspešno koristi. Naš sogovornik ima jasne cilje in je vsesplošno kritičen do stanja v slovenskem rokometu.


     

    Borut, predstavi se z nekaj besedami.

    “Uff, to pa res ne maram (smeh). Sem rojen Trboveljčan, kar vsi veste. Igral sem celo življenje za Rudarja iz Trbovelj, nakar me je službena pot peljala v Ljubljano. Danes pa živim in delam na slovenski obali in obenem treniram člansko selekcijo ŽRK Izola in kadete RD Izola.”

    Prihajaš iz enega najbolj obarvanih slovenskih rokometnih mest v Sloveniji – Trbovlje, z bogato rokometno tradicijo. Koliko let si tam igral?

    “Igral sem približno 16 let, sicer pa večinoma “pivota”. Začel sem zelo zgodaj, danes bi imenovali to selekcijo “mini rokomet”, toda mislim, da takrat tej selekciji nismo tako rekli.
    Sicer pa je moj največji uspeh v tem klubu bilo osvojeno 4. mesto slovenskega rokometnega pokala.”

    Rudar Trbovlje kot rečeno ima bogato tradicijo. Sodi med bolj trofejnimi rokometnimi ekipami Slovenije?

    “Med trofejne po trofejah ne. V jugoslovanskem prostoru so igrali v tej ligi in nastopali precej uspešno, v slovenskem prostoru pa sodimo med 10. najbolj trofejnimi klubi.
    Je pa v tem klubu igralo precej znanih rokometnih  in reprezentančnih obrazov – Nenad Stojaković, Jani Čop, Boris Denić, Tomaž Čater (trenutni selektor Belorusije), Bojan Voglar, Rok Tržan itn.”

    DSC_0089

    Borut Hren med vodenjem treninga kadetov.

     

    Borut, si ti bil kdaj vploklican v reprezentanco?

    “V mlajših selekcijah sem večkrat bil prisoten, na članskem nivoju pa ne.”

    Kakšen je odnos mesta do tega kluba?

    “Jah, zgodba tu je zelo podobna izolski. Dejansko vsi živijo s športom in rokometom. Ta šport pa je v Trbovljah imel posebno mesto in bi rekel, da tudi prednost pred nogometom.”

    Danes deluješ na Obali. Kako te je pot prinesla ravno sem?

    “Iz Trbovelj sem odšel v Ljubljano, v podjetje lastnika, ki je potreboval delo na plovnem vozilu. Tu sem moral zelo hitro osvojiti veščine, potrebne za to delo. Od aprila do septembra sem večinoma plul po morju. Po 5 letih je služba bila že nekako prenaporna, pustil sem jo in spoznal Vlada Hrvatina, preko katerega sem vstopil v stik z RD Izola in tako se je v mojem življenju pričela formirati nova zgodba. “

    Od prihoda v RD Izola si imel vlogo nekakšnega “večnamenskega gasilca. Kako si usklajeval več funkcij hkrati?

    “Naporno je bilo in je še zdaj. Ampak fantje v klubu so znali prepoznati moj odnos do dela, vložek in resnost, četudi se je kdaj pripetilo, da sem kak opravek zaključil morda dan kasneje. Ni pa bilo nekih pretresov, vse sem bolj ali manj imel pod svojim nadzorom.”
    Če pa greva nekoliko nazaj – ti si se kdaj soočil s trenerskim poslom pred prihodom v Izolo?

    “Seveda. Preden sem odšel v Ljubljano, sem vodil starejše deklice v Zagorju, s katerimi sem osvojil drugo mesto v državi. Nato pri kadetinjah ni bilo posebnega uspeha. V Ljubljani sem tudi pilil trenerske veščine in pred prihodom v Izolo sem imel že 7 let trenerskih izkušenj.
    Ob prihodu v Izolo sem prevzel dečke letnika 99 in tu se je moja trenerska pot v mestu ribičev začela.”

    DSC_0723

    Borut v “akciji” – dajanje napotkov igralcem med minuto odmora.

    Kako bi ti sebe opisal kot trenerja?

    “Kot prvo poskušam biti pošten do vseh in nerad delam razlike med igralci. Sem precej eksploziven tip trenerja, ampak cilj je od vsakega igralca “iztisniti” maksimum. Znam marsikaterega igralca oceniti oz. drugače povedano “prebrat” in zelo pomembno je, k čemur tudi strmim, vzpostaviti tisti pristni odnos med trenerjem in igralcem in dolgoročno ustvariti eno zdravo sodelovanje, poskrbeti za moštveni duh in tako dalje.
    Sem precej natančen, ambiciozen in tudi po svoje trmast. Takšen je navsezadnje bil moj oče, takšen sem tudi v službi oz. zunaj rokometnih igrišč.”

    Kaj je tvoj primarni cilj v rokometu?

    “No, vsak športnik ima največkrat najvišje cilje; to pomeni trenirati, igrati na najvišjem nivoju ali drugače povedano – zaigrati oz. trenirati v enem boljših evropskih ekip in to bi tudi moralo biti neke vrste osnovnih ciljev. Je pa seveda pot do tja trnava, težka, zahteva kar celo osebo kot tako.
    Moj položaj trenerja je sedaj takšen, da opravljam licenco PRO Master Coach, ki mi omogočajo izpolnjevanje vseh pogojev treniranja, na vseh možnih ravneh.”

    Borut, dolgo časa si bil trener članske selekcije, sedaj treniraš kadete Izole. Je to zate korak nazaj?

    “Ne bi rekel. Sem trener z najdaljšim stažem in je tudi prav, da je do zamenjave prišlo. Moram tudi povedati, da je večinoma bil problem v meni, saj sem v tistih 5 letih nekoliko pregorel, nisem bil več pravi “jaz”, nisem bil več zmožen vlagati toliko energije v fante, zato sem ocenil, da je najbolje, da se umaknem kot glavni trener RD Izole. Sicer sem si vse t epritiske največkrat sam ustvaril, ampak moral sem nekaj spremeniti.
    Kmalu sem spoznal, da sem storil pravo stvar, saj mi je ta odmor več kot dobrodošlo prišel. Sedaj treniram mlajše selekcije, kjer je vse skupaj manj stresno, tudi vložek energije ni tako esktremen, seveda pa dajam tudi tu svoj maksmimu, ampak je le nekoliko drugače.”

    Skočiva malo ven iz rokometnih igrišč; kako se počutiš na Obali in kakšna je glavna razlika med mestoma?

    “Zelo lepo. Tukaj je vse veliko oblj mirno. Najbolj pa mi pašejo jutranje kavice, klima, sproščujoč način življenja, ljudje.
    Mislim, da se tu čuti vpliv Italije in nekako ocenjujem, da ljudje tu gledajo na stvari precej bolj odprto.”

    kadeti 1

    Kadetska selekcija 2018/2019, ki jo vodi Borut Hren (prvi iz leve).

    Znan si pod vzdevkom “Dlaka”. Zakaj in, ali so to zakuhali Izolani

    “Ne, kje pa. Začelo se je že v Trbovljah. Zaradi ene izmed redkejših oblik kožnega stanja sem začel izgubljati lase in dlake po telesu. V članski ekipi, kot okrepitev Trbovlja, je Boris Denić opazuje in v zabavi mi rekel “dlaka” in tako sem to tudi postal (smeh). Nisem pa s tem imel nikoli težav, ljudje okrog mene tudi ne in priznati moram, da mi vse skupaj celo ugaja. Na kratko, počutim se – top!”

    Kje se vidiš čez 5 let?

    “…(premislek) – V Izoli, kjer lovim ribe in pijem bevando (smeh)!”

    Kaj najbolj pogrešaš v RD Izola?

    “Uf, tiste prostovoljce, ki bi bili pripravljeni sodelovati z nami in dvignili klub na še višji nivo. Predvsem organizacijsko. Pogrešam bivše člane kluba, prijatelje, ki bi nam pomagali. V klubu resda imamo zelo dober način dela, ljudje so predani z dušo in telesom, ampak to ni dovolj. Organizacijska struktura je v vseh organizacijah, kakor tudi društvih ena temeljnih elementov, ki lahko sploh strmi k zagotavljanju nekega uspeha in to nam v tem trenutku primanjkuje. Trenutno je kar naporno!
    Druga stvar, mimo katere ne moremo, je večni problem – izolska športna dvorana. Njeni pogoji se kar peklenski, saj se v poletnem času notri dobesedno kuhamo, pozimi je zelo mrzlo. Dejstvo je, da nimamo primernih pogojev, po drugi strani pa delamo na vse načine, da vložimo ves trud s tem, kar imamo na voljo. To je pač naša realnost.”

    Borut, v teh 8 letih delovanja v Izoli si dodobra spoznal način dela, treniranja, kvaliteto rokometašev vseh selekcij… si prepoznal kakega talenta?

    “Poglej, Izola je bila od vedno poznana, da se nič ne trenira! Vsi po vrsti izven Izole so bili mnenja, da se v Izoli ne trenira oz. da se bolj “kampanjsko”, češ, da se tu igra samo nogomet in tako naprej.
    Dejansko vsak, ko je prišel, je še kako dobro spoznal svojo zmoto in lahko opazil, da se v Izoli pravzaprav trenira zelo kvalitetno, zelo resno in glede tega se lahko kosamo kar z velikimi ekipami. To je resnica, ki velja že od najmlajših selekcij. Druga pomembna stvar je, da imamo v Izoli zelo dober trenerski oz. strokovni kader, kjer se dela resnično dobro. Brane (Branko Franović, trener Ml. dečkov B) dela izjemno, Nino (Nino Legnar, trener St. dečkov A in B) prav tako… Tudi sedaj, ko smo dobili Fredija Radojkoviča, smo deležni še neke nove dimenzije. Imamo kader, ki lahko spravi igralce na vrhunski nivo.
    Skratka, glede tega, da se v Izoli ne trenira, ne želim več slišati, ker enostavno ne drži. Tudi ko sem prvič prišel v Izolo in videl trening Vlada Hrvatina, sem spoznal, da se tu trenira na polno.”

    Rokometni posel – je ta nehvaležen svet?

    “Dobro tu v primerjavi z nogometom nimaš garancije, da si boš sploh še zagotovil novo trenersko delo. Želeli bi si priti na raven, da bi rokomet kot tak bil bistveno bolj cenjen kot je ter da bi se od trenerskega posla dalo tudi živeti, kar je v slovenskem prostoru seveda prava redkost, če izvzamemo velikana, kot sta Celje Piv. Laško in Gorenje iz Velenja.
    Rokomet ti ne nudi nikakršne varnosti za prihodnost. Je precej tvegana stvar, če se vržeš v profesionalne vode. Žal, je pač tako.”

    Letos si trener kadetov RD Butan plin Izola. Si v tej ekipi prepoznal talente?

    “Poglej, tu imamo ogromno potenciala – Miklavec, Orbanič, Alessio, Bekrić, Stančič, pa da ne izgubljam besed, žal dalj časa odsotni Galina in tudi ostali. Imamo v tej generaciji igralce, ki se lahko razvijejo v vrhunske, brez kakršnegakoli pretiravanja. Serčno upam, da bomo te fante zadržali. Tudi to, da smo se združili s Kozino, je bila prava stvar.
    Če bi imel zdravega Orbaniča, Galino, Škabarja, sem prepričan, da bi pometli s celo Slovenijo. Ampak meni to ni prioriteta.
    Cilj je da jih pripravim in naučim igrati za kasneje, ko bodo te veščine znali uporabiti na najvišjem nivoju. Hočem imeti razviti igralce na maksmim!
    Moja prioriteta je, da igralca razvijem kot igralca na igrišču in kot osebo zunaj njega.”

    Je pa res, da je vaša liga precej nekonkurenčna…

    “Klubi nimajo ali nimamo dovolj široke igralske baze. Ko gledam po šolah, večina izbere nogomet, pa še večji klubi poberejo zase, potem pa prične pomanjkovati igralce.
    Problem je tudi tu, ker se mladina danes ni prirpavljena več truditi, čedalje manj imajo spoštovanja…na nek način jih je ta svet omrežij in tehnologije zelo ulenil in spremenil odnos sebe do sveta in drugih področij.”

    Za konec – kaj sporočaš našim bralcem in navijačem?

    Ribari imajo pri meni posebno mesto. Sprejeli so me za svojega in naš odnos je izjemen. Veliko smo sodelovali medsebojno in srčno si želim, da jih bomo še videvali v dvorani.
    Zahvaljujem pa se tudi Izoli, ki mi je dala nek nov pogled na življenje in sem ljudem tu zelo hvaležen.

     

    Avtor prispevka:
    Martin Franetič

     

    dav

    Nino Legnar: trmasti trener z jasno vizijo in cilji.

    IZOLA – Nekoliko skrivnosten, pa vendarle simpatični Korošec, ki se je na slovensko obalo preselil prav letos, ima vidno prisotno veliko željo po napredku na zasebnem, kakor tudi trenerskem poslu. Osemindvajsetletni Nino Legnar, nekdanji igralec matičnega Slovenj Gradca ter rokometnega kluba iz Maribora je dajal vtis odločnega in ambicioznega človeka, ki še kako dobro ve, kaj in kako početi. Krasita ga jasna vizija in odločnost pri doseganju ciljev ter tudi kanček več kot potrebne trme, v letošnji sezoni pa kot trener selekcij starejših dečkov A in B ter mlajših dečkov A skuša svoje znanje preusmeriti na razvoj naših najmlajših fantov.


     

    Nino, najprej lepo pozdravljen! Kako bi se za začetek opisal našim bralcem?

    “Sem Nino Legnar, prihajam iz rokometnega mesta Slovenj Gradec in služba me je prinesla sem, na slovensko obalo.”

    Odrasel si v mestu, kjer je rokomet doma. Kdaj si pričel s treniranjem tega športa?

    “Jah, po nekih normah današnjega časa sem pričel trenirati sorazmerno pozno. Star sem bil 11 let, danes pa se mularija sooča s treningi že pri šestih, sedmih letih. Po dobrih 7 letih treniranja v Slovenj Gradcu sem se preselil v Maribor, kjer sem študiral Športno treniranje na tamkajšnji Pedagoški fakulteti in od takrat postal član Rokometnega kluba Maribor. Vzporedno s študijem sem v novem okolju vodil tudi nekaj rokometnih krožkov, kjer sem spoznal, da zelo rad opravljam delo z otroci. Kasneje sem se odločil še za študij magisterija na Fakulteti za šport v Ljubljani ter ga uspešno zaključil, danes pa z velikim veseljem poučujem v šoli kot profesor športne vzgoje in hkrati še opravljam delo trenerja v Rokometnem društvu Izola.”

    Omenil si, da si aktiven na dveh bregovih – v srednji šoli in v rokometnem klubu. Kako časovno usklajuješ ti dve dejavnosti?

    “Po resnici povedano, je v prvih nekaj tednih bilo precej pestro, toda sedaj se čedalje bolj privajam na tovrstni življenjski slog. Res je tudi, da časa ni na pretek. To pomeni, da ko prispem domov iz službe, si vzamem ravno toliko časa, da opravim s kosilom, nato se moram že pripraviti na popoldanske treninge. Toda že po treningu me čakajo večerne aktivnosti v dijaškem domu. V vsakem primeru je dokaj naporno.”

    Kako izgledajo priprave na trening?

    “Analiziram tekme, pomanjkljivosti in nato sestavim ustrezno vsebino treninga. To pa pomeni, da je včasih na treningu potrebno tudi kaj spremeniti, storiti kak korak nazaj, tako, da je vse neko sprotno pripravljanje.”

    DSC_0090

    Nino Legnar med treningom svojih selekcij.

    Katero pozicijo si igral rokometnih igrišč?

    “Predvsem v mlajših selekcijah večinoma “srednjega igralca”, kasneje pa “krilo”. Naj dodam, da sem z rokometom med študijem nadaljeval v Mariboru. Ko sem se preselil v Ljubljano, sem se odločil, da bo moja prioriteta študij.”

    Kateri so bili tvoji največji dosežki v rokometu?

    “V Mariboru smo se uvrstili v polfinale pokala Slovenije, v državnem tekmovanju osvojili 5. mesto, v pokalu EHF pa sodelovali v četrtfinalu tega tekmovanja. Na žalost smo od uvrstitve v polfinale bili prekratki zgolj za zadetek ali dva…”

    Živiš v Obalnem kraju. Kaj je bil glavni razlog za selitev na Slovensko Istro?

    Tekom svoje trenerske kariere sem se odločil postati tudi profesor športne vzgoje. Kmalu sem se nato prijavil na razgovore v Mariboru, na Koroškem, toda naključje je privedlo do odločitve enako storiti na Elektro in pomorski šoli v Portorožu.  Uspešno sem prestal razgovor in delo sem brez oklevanja sprejel, četudi sem med tem dobil ponudbo od drugje. Ko sem zadeve pretehtal, sem se odločil za slovensko obalo, saj sem se zavedal, kaj lahko v tem okolju vse pridobim.” Nino je takole odgovoril na vprašanje, kako se je privadil na mediteransko življenje:V začetku ni bilo lahko, saj doslej nikoli nisem živel na morju, prav tako se nisem kaj preveč ukvarjal z vodnimi aktivnostmi in to mi predstavlja nek izziv na srednji šoli. Hkrati pa sem si močno želel postati trener ene izmed lokalnih ekip s tradicijo v rokometu.”

    Spominjam se, dogajalo se je v avgustu, ko sem se preselil, me je na sestanek povabil predsednik RD Izole. Predstavil mi je projekt in obenem ponudil sodelovanje in ni trajalo dolgo, ko sva se oba strinjala za “pogosta srečanja pod isto streho”.

    Kako je pravzaprav prišlo do stika med vami in Dariotom (Dario Madžarević, predsednik RD Izola in ŽRK Izola, op.a.)?

    “Bil sem prisoten na licenčnem seminarju v Zrečah, kjer sem se srečal s starim prijateljem Brankom Franovićemm ki mi je naznanil, da se v izolskem “gnezdu” potrebuje trenerja. Prepričan sem, da je prek njega informacija pripotovala do vodstva uprave, kjer sem nato dobil poziv na razgovor.”

    Kako bi primerjal življenje na Obali in v koroškem svetu, od koder prihajaš? 

    “Življenje na Obali doživljam precej manj stresno kot denimo na Koroškem. Ljudje so pri vas nekoliko bolj sproščeni, čeprav je sama narava med obema področjima precej raznolika in na sedanjo ob morju se še nisem povsem privadil. Mogoče pogrešam malce zelenja in hribe, toda tu uživam v čudovitih hribih in sončnih zahodih. V splošnem je velika razlika tako v okolju kot tudi v značaju ljudi. Nisem pa pričakoval, da mi bo tukaj tako všeč, kot sedaj… “

    Nino, vrniva se k rokometu. Kako bi se opisal kot trenerja in kaj so tvoje primarne lastnosti?

    “Uff… veliko časa posvečam analizi tekme in sem pri tem opravilu zelo natančen. Mi je pa cilj, da igralci napredujejo in uživajo v temu športu. Kot oseba pa sem zelo trmast, kar se odraža tudi v trenerskem poslu.”

    DSC_0094

    Ekipa starejših dečkov A in B, ki ju v letošnji sezoni trenira prav Nino Legnar.

    V letošnji seozni deluješ v trenerskih vodah v Rokometne društvu Izola. Vidiš tu kako pomanjlkjivost?

    “Tu opažam, da se v primerjavi s Slovenj Gradcem nekoliko manj trenira. Pogrešam še kak trening več, je pa res, da se otroci na Obali ukvarjajo z več dejavnostmi. Seveda s povečanjem treningov ne bomo izumljali Karabatićev (svetovni rokometni zvezdnik, op.a.), toda v moji ekipi imam nekaj fantov, ki pogosteje ne morejo biti prisotni na vseh treningih. Za tiste, ki pa si želijo malce več napredovanja, bi bil to izjemno velik plus. Toda v splošnem gledano moram priznati, da se tu dela dobro, imamo ravno tako urejeno trenersko strukturo.”

    Treniraš selekciji starejših dečkov A in starejših dečkov B…

    “Res je, toda treniram tudi kategorijo mlajših dečkov A, ki pa v letošnji sezoni ne nastopajo v državnih tekmovanjih.”

    Si v kakem igralcu prepoznal talent?

    “Da, v obeh kategorijah sem zasledil nekaj potencialov, ki bi nekoč lahko igrali vidno vlogo? A v športu je tako, da se za vrhunskio raven pogosto mora poklopiti veliko stvari.

    Kaj pogrešaš najbolj pri selekcijah, ki jih treniraš?

    “Hmm…stvari, ki jih prej ni bilo jih sedaj postavljamo. Tudi svoje želje sem že prenesel na ekipi, ki jih treniram, bi si pa želel več turnirjev. Sicer pa s fanti delamo že pred treningi vaje za preventivo poškodb, kar se mi zdi zelo pomembno.”

    Kako ocenjuješ rezultate svojih fantov na državnih prvenstvih?

    “Rezultata ne postavljam na prvo mesto, ampak najprej razvoj rokometašev. Gledati moramo svoj napredek, zato tudi analiziram vsako tekmo. Cilj pa je, da bi se otroci čim več naučili od rokometa, tudi tistih veščin, ki jim bodo kasneje koristile v življenju. Torej kot neko sredstvo in disciplina za kasnejše življenje.

    cof

    Nino v trenerski vlogi na tekmi starejših dečkov A proti RK Nova Gorica.

    Kaj so tvoji trenerski cilji?

    “Zelo lepo je dosegat lepe rezultate, toda želim si svoje znanje prenesti na igralce in predvsem fante, ki jih imam na razpolago, razviti v material, ki bo navsezadnje prava stvar na članskem nivoju. Želim si, da bi fantje znali odigrati na čim višjem nivoju in jih pripraviti za prehod v višje selekcije”

     

    Prihodnost? Kje se vidiš?

    “Seveda je tukaj zelo lepo, ampak je odvisno vse od stanja moje službe. Zaenkrat ostajam tu vsaj še eno leto, želim pa si dolgoročno pomagati tradicionalnemu klubu, kar Izola vsekakor je.”

    Za konec – kaj sporočaš našim bralcem?

    “Kot prvo naj razjasnimo, da rokomet spet ni tako zelo grob šport, kot ga nekateri označujejo. Predvsem pa si želim, da se v našo športno dvorano vrnejo naši neverjetni navijači “Ribari”. Nenazadnje sem tudi sam kot nasprotnik izolske ekipe okusil  na lastni koži peklensko vzdušje, ki so ga pripravili pred leti, ko sem še nastopal v dresu Maribora.”

     

    Avtor prispevka:
    Martin Franetič