Z. Stepančič: “Koša mona, kaj ti?”

Podravjen, David! Sezona je zaključena. Kako preživljaš obdobje, ko bi morali z ekipo trenirati in se boriti za prvenstvene točke?

Težko je, zlasti ob zavedanju, da se moja dolga rokometna pot spogleduje s koncem. V letošnji sezoni, torej ob vrnitvi v 1. ligo sem dal prav vse od sebe in še več.
Vsi po vrsti obžalujemo konec prvenstva ravno po tem, ko smo po zadnji odigrani tekmi predčasno zaključene sezone premagali Gorenje v Velenju, istočasno pa smo znotraj ekipe začutili, da zmoremo še kaj več in, da se naša ekipa končno dviga. Če potegnemo črto, je zdravje še vedno največja vrednota vsakega, na aktualno pandemijo seveda ne moremo vplivati in prav je, da smo zdravju dali najvišjo prednost in se samoizolirali.
Obdobje preživljam v krogu družine in službenimi obveznostmi
.

Eden redkih igralcev z najdaljšim stažem, ki nikoli ni zapustil vrst domače Izole.

Na to sem resnično ponosen. Dejstvo je, da sem se že zelo mlad redno zaposlil in si hkrati nadel veliko odgovornost do rokometa, treniranja in zasledovanju ciljev uprave, seveda vselej kot igralec. Enostavno povedano, nisem želel zapustiti matične Izole.
Rad bi izpostavil, da sem vselej obžaloval pomanjkanje ustreznih pogojev, ki bi omogočali dvig kvalitetno izpeljanih treningov, sem pa v vsem tem obdobju spoznal krasne ljudi (v rokometnem društvu), ki navsezadnje pretehtajo vrednost vsega denarja.


Kdaj in kako se je pričela tvoja rokometna pot?

Ojoj! Eden prvih športov (med 7. in 8. letom starosti) je bil prav rokomet, ki pa sem ga kar kmalu opustil in se za 2 leti ustalil pri veslanju. Saj veš, ko si otrok, greš največkrat tja, kjer je prisotnih največ prijateljev, znancev… toda nekaj mi še vedno ni dalo miru. Spoznal sem, da je rokomet resnično nekaj posebnega. Je multi-funkcionalen šport; nikoli ne more biti dolgčas, vse je potrebno aktivirati: logiko, športno inteligentnost, pregled nad igro, taktične zamisli, motoriko, tudi “pokvarjenost”, borbenost in seveda čustveno inteligenost. Po veslanju sem se nemudoma vrnil tja, kjer še danes vztrajam (kakšnih 25 let).

Bil si zraven ob vseh uspehih in tudi manj srečnih trenutkih izolskega rokometa. Bi izpostavil tvoj največji uspeh in največje razočaranje?

Med športne uspehe bi vsekakor izpostavil povratek v prvo ligo z Vladom Hrvatinom, torej v sezoni 2010/2011.
Najslajša zmaga pa se je zgodila pred prepolno dvorano v Izoli, ko smo za zadetek uspeli premagati fantastično, bogato in evropsko uspešno ekipo Cimos Koper, ki je ravno v tem odbobju dosegala največje uspehe v državnem ter pokalnem tekmovanju in na evropski sceni
(osvojitev evropskega pokala, op.a.).
Med razočaranja pa sodijo srečanja, ko izgubimo proti večnim rivalom.

Katere so bile tvoje največje otroške želje?

Postati njboljši športnik vseh časov. (smeh)

Si imel kadarkoli svojega rokometnega idola?

Seveda sem ga imel. To je bil danski reprezentant, ki ni izpustil ene same tekme in je na parketu vselej preživel vseh 60 minut boja, tako v obrambi kot v napadu. Michael V. Knudsen, zame kar gospod človek.

Znano je, da so rokometaši pravzaprav “multi-praktični” športniki, ki jim udejstvovanje v ostalih disciplinah (košarka, nogomet itd.) ne predstavlja posebej velikh zahtev. V katerem se najbolje, poleg rokometa znajdeš?

Vsekakor se zelo dobro znajdem v nogometu in ga tudi zelo rad igram, ko pa nimam časa, mi ne gre ravno slabo v tenisu. Lepo se je vsesti tudi na kolo in uživati v daljši vožnji.

Ko slišiš besedo Izola – katera je prva asociacija, ki te preleti?

“Koša mona, kaj ti?” (pozdrav v izolskem slengu, op.a.).
Druga pa – morje.

Usklajuješ družinsko življenje s službo. Kaj ti v zadnjem obdobju predstavlja igranje rokometa?

Rokomet ni usklajevanje, je del življenja. Za to se moram najbolj zahvaliti svoji družini, seveda z ženo Meliso. Oni so torej glavni “krivci”, da lahko vse obveznosti izpeljem. Moram pa tudi izpostaviti svoje nadrejene v službi, saj so mi doslej, kolikor je bilo možno, vselej šli na roko. Treniranje, garanje pa prej ali slej terja svoj davek, ki se pri meni že vrsto let kaže v obliki kroničnih poškodb – tetive, rame, vratu ipd.
Ko imaš nekaj resnično rad, s tem živiš in ni takšen problem.

Kateri je tvoj največji uspeh, ki si ga kadarkoli dosegel v rokometu?

V rokometu je zame največji uspeh to, da sem spoznal res ogromno dobrih ljudi. Ta šport mi je resnično dal veliko stvari v življenju, zlasti znotraj interakcij s prijatelji, družbo in navadami oz. normami, ki so potrebne v neki skupnosti za dosego ciljev. Aja, pa celo Meliso (sedanja žena, op.s.) sem spoznal v dvorani na Kraški… kaj bi lahko bil večji uspeh, kot to? (smeh).

Si morda že kaj razmišljal o dnevu, ko boš za vselej pomahal v slovo športu, kjer si pustil več kot polovico dosedanjega življenja?

Da razčistiva – ni več kot polovica, temveč je že ¾  mojega življenja. (smeh) Ravno v času odsotnosti vseh aktivnosti imam predvsem več časa za razmislek, kdaj in kako naprej. Upam, da se bom nekako postopoma poslovil, saj bi bilo prehudo, da bi “kot strela z jasnega” zaključil. Že sedaj po dobrem mesecu in pol je težko.

S katerimi pridevniki bi opisal mesto Izolo?

Karizmatično, polno dobrih ljudi.

V zadnjih letih je Rokometno društvo Izola storilo pomemben korak naprej v organizaciji in prepoznavnosti na eni ter kadrovski strukturi, začenši s prihodom trenerja Fredija Radojkoviča, ki se mu je pridružil (februarja, op.a.) tudi Vili Ban.

Upam, da smo članski igralci to razumeli in uvideli, da je rokometno društvo res dvignilo nivo treniranja in, da imamo optimalne pogoje za doseganje uspehov. V vseh teh letih je vedno nekje nekaj manjkalo, enostavno ni bilo ustrezno usklajeno. Temelji so zdaj zares skoraj popolni.

Kateri so tvoji največji življenjski cilji?

Večino stvari sem že dosegel; imam krasne otroke, partnerko, okoli sebe imam čudovito družino.  Za piko na i moramo še dokončati z gradnjo hiše ter odplačati kredit. (smeh)

Rokometno društvo Izola – leta 2030?

Želim si, da bo društvo med šestimi najboljšimi v Sloveniji ter, da nam vseeno tu in tam uspe “razbiti” kakega velikana pred čudovito izolsko publiko. Verjamem, da se bo v naših mlajših selekcijah ustvaril tudi kakšen reprezentanti, ki bo v Izoli ostal vsaj 2 do 3 leta. Dejstvo je, da imamo izjemno nadarjene mlade rokometaše.

Ribari Izola, izjemno pomemben dejavnik v izolskem športu. Mnenje?

Dokazujejo, da niso samo velik dejavnik v športu, ampak tudi izven njega. Pravzaprav v vsaki dobri gesti v Izoli imajo prste vmes tudi naši Ribari. Vsa čast in Krepat ma ne molat!
Seveda je korektno izpostaviti, da je bilo na nekaj tekmah tudi kakšen nepotreben incident.  Vsi skupaj se moremo zavedati, da je Izola majhna, vsi se poznamo med seboj in otroci redno zahajajo v dvorano, pri čemer obožujejo tudi naše navijače. Vsi moramo nekako biti usklajeni in prav je, da smo vsi pravi zgled za naše najmlajše, zato je potrebno včasih dvakrat pred pred izvedbo dejanja dvakrat premisliti.

Najbolj nenavaden dogodek na rokometnih igriščih, ki si mu bil priča?

Eurofest v Izoli, na centralnem igrišču ob morju. Igral sem za kadete, med tekmo pa se je dobesedno ulilo kot iz škafa, sodnik ni hotel prekiniti srečanja. Odigrali smo do konca, bili premočeni, vse je spominjalo bolj na vaterpolo. Toda pomembno je, da smo tisto srečanje dobili. (smeh)

Za konec – kaj sporočaš našim bralkam in bralcem?

Življenje zna biti zares zaj*****, toda to je še večji motiv, da ga znamo toliko bolj ceniti in uživati vsak trenutek.

Avtor prispevka:
Martin Franetič

Peter Božič: “Nekako čutim, da bom letos žal primoran zaključiti…”

IZOLA – Peter Božič, živa legenda izolskega rokometnega sveta, je eden od igralcev z najdaljšim stažem v domačem okolju. Igralec, ki je vmes tudi ža okusil slast na evropski sceni, kot vse kaže, namerava svojo kariero zaključiti tam, kjer je pričel – v domači Izoli.


 

Pozdravljen Peter. Kaj počenjaš v tem obdobju pandemije?

Pozdravljeni. Še vedno hodim v službo, doma pa se zabavam z družino in skupaj ohranjamo dobro kondicijo.

Že nekaj časa je jasno, da se je letošnja sezona predčasno že zaključila. Komentar? 

Žal, pravkar smo prišli v formo. Drugače pa škoda, da  se je treba odločati za zeleno mizo o končnih uvrstitvah, ker enostavno to ni razmišljanje športnika.

Če zavrtiva čas nazaj – kdaj si pričel z igranjem rokometa in koliko let si neprekinjeno igral za izolske selekcije? 

Prvič sem začel trenirati rokomet v 1. razredu, nato preizkusil še druge športe in od 3. razreda do sedaj treniram le še aktualni šport. Za Izolo sem igral do sezone 2001/02, nato pa prestopil v ljubljanski Slovan. Nazaj v domačo Izolo pa sem se vrnil leta 2011.

V čem se razlikuje današnji rokomet od tistega izpred 2 desetletij? 

V pravilih, hitrosti, moči in tako dalje. Slovenska liga tudi napreduje v teh prvinah, vendar kvaliteta vpada. Veliko več igralcev odhaja v tujino in veliko jih prezgodaj konča z igranjem, zato je normalno, da nismo več tretja liga na svetu, ampak smo tam kjer pač smo.

Vmes si igral v “zlatem” obdobju Gold cluba iz Hrpelj, med drugim tudi za Slovan. Bi nam zaupal nekaj izkušenj igranja v obeh ekipah?

V Gold clubu je bilo večinoma super, bili smo vrhunska ekipa in naredili nekaj odličnih rezultatov. Škoda, da se je ta “zlata” zgodba končala, saj je veliko pripomogla k kvaliteti slovenskega rokometa.

V Slovanu pa – niti ne štejem več kolikokrat sem prestopil k njim. Tudi tam so bile pripravljene zanimive zgodbe, ki pa so se žal prehitro končale.

DSC_0527

Si kadarkoli zaigral za katero izmed reprezentančnih selekcij? 

V mlajših selekcijah sem bil vedno na širših spiskih, izjemoma z mladinci leta 2003, sem šel na svetovno prvenstvo, ki je potekalo  v Braziliji, tam pa smo osvojili prvo svetovno rokometno medaljo v barvah slovenske reprezentance. V članski kategoriji pa me žal ni nikoli doletela ta čast.

Kateri je najbolj nenavaden dogodek, ki se ti je pripetil na rokometnih igriščih? 

Najbolj mi je ostalo v spominu dogajanje na tekmi EHF pokala v Bosni (Visoko), kjer smo začutili malo tistega vzdušja “stare juge” – dve uri pred tekmo polna dvorana, vse zakajeno, med tekmo je nekajkrat letelo steklo na igrišče, sodniki pa se kot nalašč niso želeli odločiti drugače, kot z nadaljevanjem igre.

Si eden največjih ljubljencev izolske publike in tudi vzor marsikateremu domačemu športniku, med drugim Andražu Velkavrhu. 

Ah, ljubljenec… vselej dam vse od sebe in skušam vedno zmagati. To si štejem v veliko čast, da sem lahko nekomu vzor, predvsem nadebudnim rokometašem, da dojamejo, da trud in delo ter disciplina vselej pripeljeta do rezultata. Izjava Andraža me je precej presenetila, ker sva bila enakopravna soigralca. Upam seveda, da se mu bo zgodila lepa rokometna zgodba.

Kateri rokometni spomini kot igralcu so na tebi pustili največji pečat? 

Sreča in ponos v očeh soigralcev po težkih tekmah.

DSC_1239

Izola. Mesto, ki tradicionalno velja za precej patriotsko lokacijo. Kako ti to doživljaš? 

Hočeš ali nočeš, to te enostavno prevzame, zato pa je lahko včasih to “srce”, skupaj z navijači tisti jeziček na tehtnici, ki prevaga zmagovalca.

V svoji dolgoletni karieri si spoznal delo številnih trenerjev. Kdo te je najbolj navdušil in zakaj? 

Kot igralec po navadi gledaš na trenerja precej ozko, ker gledaš skozi sebe. To pomeni, da ti nekateri trenerji dajo več kot drugi, ampak to ne pomeni, da so zaradi tega kaj slabši. Vsak trener mora imeti svojo vizijo in vsak pusti za seboj edinstven pečat.

Prvega, ki ga kar moram izpostavit, je sigurno Fredi Radojkovič, ker nas je “dvignil” od kadetov do članov in imel za tiste čase zelo moderen pristop. Ne morem pa niti mimo Borisa Deniča, ki je res zahteval fanatičnost od nas, tako na treningih, kot na tekmah.

Kaj si kot igralec vedno želel doseči? 

En od ciljev je bil sigurno reprezentančni nastop na članskem nivoju, ampak žal, nikoli se ni uresničilo. Sicer pa sem vedno imel za cilj zmagati vsako naslednjo tekmo in odigrati čim bolj konstantno sezono.

Katere pa so vrednote športnika, ki jih postavljaš na prvo mesto? 

Na prvem mestu sigurno borbenost in nagon po zmagi.

Že dalj časa uspešno usklajuješ družinsko življenje s službo, hkrati pa še vedno treniraš in redno igraš za Izolo. 

Leta 2011, ko sem moral v službo, sem se kar na hitro streznil. Moje življenje ni zmoglo biti več tempirano le na rokomet in družino. Moral sem se sprijazniti, da nisem mogel več trenirati 7 do 10 – krat tedensko, ampak le 3x v povprečju. Hitro sem spoznal svoje telo kako reagira pod določenimi obremenitvami in tako nekako sem poskušal vzdrževati formo. Vsekakor pa tudi brez podpore družine, mi ne bi uspelo.

Tvoja najslajša zmaga v rokometni karieri in srečanje, kjer si doživel največje razočaranje? 

Zmage nad Koprom so bile vedno sladke. Tu je še tekma za tretje mesto na svetovnem prvenstvu v Braziliji in zmaga nad Celjem v pokalu Slovenije, leto zatem (praktično ista ekipa), ko so bili prvaki evrope.

Razočaranje pa verjetno s Slovanom, ko smo izgubili polfinale Challenge cup-a

Peter, vemo, da boš prej ali slej končal z igranjem rokometa. Morda že načrtuješ njegov zaključek? 

Že letos mi je telo šepetalo, da nekako ne gre več. Vse kaže na to, da bom letos primoran zaključiti igralsko kariero. Srce bi še igralo, ampak moram biti realen in pustiti prostor mladim.

Kje vidiš izolski rokomet čez… 10 let? 

Če se temelji ne bodo zamajali, bo lahko Izola sigurno stabilen prvoligaš. Vedno smo proizvajali vrsto talentov, ki pa so se prej ali kasneje izgubili. Moramo se znebiti “izolskega sindroma”. (smeh) Sicer pa imamo zelo zanimive generacije v klubu, tako da se ne bojim. Če dobro del, kot sem dejal že, prej ali slej bodo rezultati prišli.

Bi namenil kakšno besedo o naših navijačih? 

Ribari so sigurno najbolj vroči navijači v rokometnih dvoranah in vzdušje, ki ga pripravijo skupaj z ostalimi zvestimi gledalci, je res neverjetno. Upam, da bodo vztrajali s klubom še naprej, v  vzponih in padcih. Krepat ma ne molat!

Kje pa sebe vidiš čez 10 let? 

Moj plan je zadeti Eurojackpot, vložit del v klub in se odselit na svoj otok v Izoli. (smeh)
Realno gledano menim, da se bom sigurno preizkusil v trenerskih vodah in ostal v bližini.

Za konec – kaj sporočaš našim bralkam in bralcem? 

Vsako stvar, ki delate, delajte na polno.
Ostanite zdravi in FORZA IZOLA!!!!

Avtor prispevka:
Martin FranetičDSC_0528

 

Radojkovič: “Pravi Izolan bi za Izolo storil vse!”

IZOLA – Pa smo ponovno tu. Nov intervju, novi (stari) obraz. Fredi Radojkovič, aktualni trener članske zasedbe Izole že drugo sezono zapovrstjo je tokrat z nami delil nekaj življenjskih anekdot in ciljev, ki jih goji v vlogi trenerja. Ponosni Izolan, ki je v zadnjem desetletju kot trener spisal nekaj izjemnih zgodb svojih ekip iz sveta rokometa, nam je med drugim zaupal, da še vedno sanja o Olimpijskih igrah, v isti sapi pa dodal, da že močno pogreša tisto, v čemer najbolj uživa – treniranje.
Želimo vam prijetno branje.


Pozdravljen Fredi. Kako preživljaš obdobje brez rokometnih aktivnosti v času, ko bi se morali boriti za prvenstvene točke, a je prvenstvo predčasno že zaključeno zaradi izrednega stanja? 


“Težko, saj bi raje bil prisoten v športni dvorani, kot pa se doma “igral” za računalnikom. Pozitivna plat vsega tega pa se skriva v času, ki ga sedaj imam bistveno več za preučevanje analiz o storjenem in doseženem v teh dveh letih. 
Pravzaprav se v tem obdobju precej ukvarjam s spoznanjem o tem, koliko smo napredovali, kaj bi lahko še storili, kje se skriva preostali del neizkoriščenih zalog ekipe in podobno. Skratka, idealen trenutek, ki ga lahko namenim za anlize in razmišljanje o prihodnosti in o temu, kako naprej.”

DSC_0647

“Pogrešam svoje delo in dvorano”, Fredi Radojkovič. Slika: MF

 

Preteklo sezono si po mnogih letih prevzel domačo Izolo, mi pa smo uživali v korakanju naših fantov proti prvi ligi. Katera tekma ti je še najbolj ostala posebej zapečatena v spominu in zakaj? 


“Mislim, da se bodo vsi strinjali z menoj, da je to bila tekma pred letom dni v prestolnici proti Slovanu, ko smo igrali odločilno tekmo za vstop v prvo ligo. Resda nismo bili v popolni sestavi, a je bila izolska publika, ki je okupirala celotno tribuno dvorane, naš 8., morda kar 9. igralec.
Preprosto, naša publika z izjemnimi Ribari na čelu so se resnično izkazali in dali fantom tisto dodatno energijo, ki smo jo krvavo potrebovali. Pričarali so res magično vzdušje v katerem lahko vsak igralec samo sanja!”


Tvoj pogled na stanje izolskega rokometa. Kje vidiš RD Izola čez 10 let? 

“Mislim, da je Izola tradicionalno rokometno središče, vendar osebno menim, da je nastala v preteklih letih velika generacijska luknja.  Zakaj je do tega prišlo, ne morem komentirati, saj sem se v izolski rokomet vrnil po celih 17 letih odisejade. Naj dodam, da mi ni ušlo izpod očesa, da je med starejšimi igralci, torej tistimi, ki sem jih še jaz treniral (letniki 82. 83, 84) in mlajšimi – več kot 15 let razlike. Vseh vmesnih generacij ne morem oceniti in komentirati, a najbrž je za nastalo situacijo bilo tu storjenih več napak. Opažam tudi, da se stanje vidno izboljšuje. Tu imamo generacijo letnikov 1998 in 2000 ter 2002, ki so zelo perspektivne in z velikim potencialom, vendar je treba tem fantom ponuditi odlične pogoje za njihovo napredovanje. Če jim tega ne bomo pravočasno ponudili, se zna kaj hitro ponoviti scenarij izgube generacije.Tukaj sta 2 poti: prva je, da klub vzgaja in proizvede kvalitetne igralce, sposobne igrati v prvi ligi ter jih zadržati, kar navsezadnje niti najmanj ni enostavno v kolikor ni pogojev za to. Druga pot pa je večsistemska – zadržati kvalitetne igralce. Žal, Izola je v preteklosti proizvedla ogromno talentiranih igralcev, ki pa so nato zaigrali na bistveno višjih nivojih v drugih klubih, Izola je s tem redno izgubljala domače, perspektivne igralce. Torej, če postanemo valilnica kvalitetnih igralcev, kar Izola ima v svojem DNA-ju in za nameček zadržimo ta kader fantov z nudenjem ustreznih pogojev, potem smo na zelo dobri poti. A kot sem dejal, stvari so v resnici dokaj zapletene in dosegljive, zlasti čez noč ne gre.” 

DSC_0074

Najkrajšo “minutažo” na klopi ima prav Fredi Radojkovič. Slika: MF

 

Ob prevzemu Izole v sezoni 2018/2019 si se vrnil na Kraško. V organizacijskem smislu – te je morda kaj presenetilo? 

“Morda sem jaz njih presenetil. (smeh) Pred tem sem delal v okoljih, kjer je bila organizacija res na vrhunskem nivoju in pričakovati, da bo v Izoli enako, bi bilo iluzorno, vendar sem začutil veliko pozitivne energije, veliko želje, da se nekaj naredi in zato sem se tudi odločil prevzeti matično Izolo. Mislim, da se lahko v klubu dela profesionalno tako na ravni upravljanja kluba kakor treniranja neodvisno od tega ali si popolni profesionalec ali amater. Vsak se sam odloča ali je pripravljen profesionalno delati ali ne in fraze kot so: “Sem premalo plačan za to delo”, ne pridejo v poštev v moj slovar.V klubu mislim, da smo organizacijsko naredili velik korak naprej, vendar nikoli ne smeš razmišljati, da je to dovolj.”


Tako kot igralci, tudi trenerji imate športno in osebno obarvane ambicije. Bi nam zaupal svoje? 

“Uff, mislim, da sem kar nekaj svojih ambicij uresničil. Denimo vodenje vrhunske ekipe, kot je v tistem času bil Cimos Koper, upam trditi, da so sanje vsakega trenerja. Osvojil sem državni in pokalni naslov, evropski pokal, bili smo v četrtfinalu elitne lige prvakov in samo 10 minut nas je ločilo od igranja zaključnega turnirja v Kölnu. S kadetsko in mladinsko reprezentanco Slovenije smo prišli med 8 najboljših, z italijansko reprezentanco po sušnih 17 letih smo vskočili v kvalifikacije za evropsko prvenstvo, z njihovo kadetsko pa sem osvojil 4. mesto na mini svetovnem prvenstvu v Parizu. Ampak sem človek. ki živi od ambicij in ko sem začel trenirati v članski konkurenci 20 let od tega, sem v enem izmed intervjujev prejel enako vprašanje. Kaj sem odgovoril?  Olimpijske igre! Torej to so še sanje in še jih sanjam. Torej vidiš lahko, da nisem skromen človek.” (smeh)

DSC_0349

Radojkovič se je po 17 letih vrnil v Izolo in še v isti sezoni svojo ekipo popeljal v 1. ligo. Foto: MF

Mnogo let je minilo, odkar si v sosednjem Kopru v vlogi glavnega trenerja Cimos Kopra spisal najlepšo zgodovino tega kluba. Kako se je vse pričelo? 

“Uff, v Kopru sem bil namreč dvakrat: prvič je to bilo leta 2002 – nagovarjal me je sedanji pomočnik Vili Ban, ko je Cimos šele prvo sezono igral v prvi ligi. No, sledila je odlična druga sezona in že smo osvojili mesto, ki nas je “odstrelilo” v evropska tekmovanja. V sezoni 2004/2005 smo prvo evropsko srečanje odigrali na Nizozemskem, a sredi sezone sem zapustil klub, v začetku sezone 2009/2010 pa prejel ponovni klic v času dela glavnega trenerja v Trstu. Nisem okleval, vrnil sem se nazaj in v 4 letih smo osvojili in dosegli vse zgoraj našteto ter postali prava evropska ekipa.”


Fredi Radojkovič – ponosni Izolan. Kako bi opisal Izolane in v čem se še posebej razlikujejo od ostalih? 

“Mislim, da smo  izolani zelo čustveni, veliko več povezani eden z drugim.  Ta naboj in temperament je v Izoli veliko večji kot v drugih krajih, kar pa ni nujno vedno tako pozitivno. (smeh).
Za konec misli – kot domačin imam občutek, da bi pravi Izolan dal celega sebe za Izolo in za vse kar je povezano z izolskimi barvami!”


Kaj manjka izolskem rokometu, da lahko doseže še tisto stopničko bliže ekipam, ki nosijo etiketo s pripisom ‘stabilni prvoligaš’? 

“Veliko več dela. Zdaj se dela dobro, toda preleva me občutek, da kot vsak obmorski oziroma mediteranski narod smo tudi mi veliko bolj podvrženi lenosti in se kaj hitro zadovoljimo. Pogrešam večje ambicije in več sodelovanja med vsemi trenerji. Smo kot nekakšna organizacija in zanjo moramo vsi dihati kot eno.
Če želiš nekaj ustvariti, potem je treba imet skupen rogram, ki ga spoštujemo in si ga držimo vsi. Samo timsko in strokovno delo od spodaj navzgor je tisto, kar prinaša rezultat. Cilj je ustvarjanje igralcev, ki bodo sposobni igrati v prvi članski ligi, seveda pa ne smemo zanemariti finančnih sredstev, ki je z izjemo kakega obdobja, v Izoli v vseh športnih panogah večni problem.”

 

Preusmeriva se malce na tribune. Vzdušje na domačih tekmah v dvorani Kraška?

“Mislim, da tukaj res ni potrebno kaj dosti razpravljati. Vsi tisti, ki prvič pridejo na tekmo v Izolo, so začudeni nad tem,  kako lahko gledalci ustvarijo tako peklensko vzdušje. In ravno zaradi tega v Izoli ni nobenemu lahko igrati.” (smeh)

DSC_1521

“Vsi se čudijo, kako lahko izolski navijači uprizorijo tako vroče vzdušje”, Fredi Radojkovič. Slika: MF


Kaj pa Ribari (navijaška skupina iz Izole, op.a.)?

“Sigurno so dodana vrednost in so tisti, ki najbolj znajo pričarati izjemno vzdušje v dvorani in so faktor, ki še dodatno motivirajo vsakega igralca, Včasih tudi oni naredijo kakšno nespametnost, a kljub temu sem prepričan, da cela Slovenija zavida našim navijačem.“

 

Cilji, ki jih želiš doseči z Izolo? 

“Cilji so vedno isti kot ob mojem prihodu, želel bi torej, da Izola končno postane stabilen prvoligaš. Ne vem sicer, morda smo si to želeli prehitro in to je še en dokaz, da v športu ne obstajajo krajšnjice. Bo treba delati bolj dolgoročno, čeprav danes želimo vsi hitro imeti vse in trenutno izredno stanje, ki vlada, nas bo morebiti kaj poučilo. Sedaj se je naše življenje zelo upočasnilo in mogoče bomo znali bolj ceniti življenje.”


Zagotovo je še veliko prezgodaj – v strokovnem štabu z upravo na čelu izdelujete prve obrise ekipe za prihodnjo sezono? 

“Tako je. Pričeli smo že, a do takrat je še precej časa, zaviti smo v obdobju nepričakovanih scenarijev in negotovosti, sčasoma bomo natančneje vedeli, kje smo.”

 

Kje bomo videli Fredija čez… 10 let? 

“Počasi prihajam v tisto fazo življenja, ko bi bil lahko odgovor: upam da še živega in zdravega! (smeh)
Najraje bi se upokojil v svoji Izoli, a težko je to napovedati, saj me do upokojitve čaka še kar nekaj let.
Upam le, da bom zdrav in, da bom lahko še naprej delil svoje dolgoletne izkušnje.”

 

Kaj sporočaš našim bralcem in bralkam? 

“Naj ostanejo doma, vsak mora prispevati svoj delež odgovornosti in discipline, tako kot ga zahtevam jaz od igralcev in starši od svojih otrok, saj samo tako bomo lahko, kar se da najhitreje prebrodili to krizo- Želim si in verjamem, da se vrnemo vsi skupaj spet v našo dvorano še bolj zdravi in polni energije.
Vidimo se na tekmah v dvorani, čimprej!”

 

Avtor prispevka:
Martin Franetič