Izolski napad bo odslej dirigiral Poles

IZOLA – Vzporedno z bližanjem priprav za novo sezono, se izolski igralski mozaik vse bolj polni. Danes je člansko vrsto uradno okrepil Jernej Poles.

V novi sezoni, ki se bo pričela septembra, bo izolski dres oblekel Jernej Poles, ki je še do nedavnega bil član hrpeljskega Jadrana in si z njim v zadnjih krogih tekmovanja zagotovil obstanek v 1.B ligi.

IMG_2792Jernej Poles (desno) je še v pretekli sezoni skušal prebijati izolski obrambo.

Jernej, ki se najbolje znajde na mestu srednjega zunanjega igralca, je ob tej priložnosti povedal: “Vesel sem, da bom igral za klub z jasnimi in visokimi ambicijami. Želim si napredovanja in uresničitve ciljev kluba. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil matičnemu klubu RD Jadran Škerjanc za vse, kar mi je dal”.

Igralcu želimo uspešno sezono!

 

Avtor prispevka:

Martin Franetič

Nikola Kojić – Beograjčan, ki se je zaljubil v slovensko obalo

IZOLA – Nekdanji vrhunski športnik, ki se je znašel v osrčju ribiškega mesta – v Izoli. Kraj, ki je proizvedel ogromno vrhunskih športnikov, ki so zasloveli predvsem v Evropi in, ki se obenem lahko pohvalijo z olimpijskimi odličji, igranjem v najmočnejših evropskih kolektivih in še bi lahko naštevali. V Izoli smo žal vajeni, da „naši“ odhajajo proč od Izole oziroma v precej bolj urejeno in kvalitetnejše okolje, ki jim omogoča uresničitev sanj na njihovi dolgi in težko prigarani karierni poti.Toda redko se zgodi, da se, predvsem uspešen tujec ustali pri nas in sklene sodelovanje z „majhnim“ kolektivom, kot je RD Butan plin Izola. To je storil Nikola Kojić, ki ga svet rokometa zagotovo dobro pozna.

 

f099roko06z

Nikola, za začetek, kdaj si pravzaprav pričel trenirati rokomet?

Z rokometom sem se začel ukvarjati pri 11. letih. Seveda, najprej sem okušal „slasti“ športa v košarki, toda vse v okviru osnovnošolskih dejavnosti, torej, nič kaj resnega.Ko sem začel spoznavati svet rokometa, se v začetku nisem najbolje znašel. Sploh nisem vedel kaj to je, nisem poznal pravil… pravzaprav nisem vedel, kaj tam počnem. Vse se je začelo odvijati znotraj selekcije mini rokometa, kjer sem igral beka vse do članske ekipe.

Kje si pa začel igrati rokomet?

Moj prvi rokometni koraki so se začeli v privatni rokometni šoli „RK Feniks Juniors“, nato sem odšel v Stari Grad, kjer sem ostal dve leti. Od tu dalje je moja rokometna kariera začela ekspresno strmeti navzgor; pristal sem v sloviti Crveni zvezdi (športna branža iz Beograda, op.a.) in pri 17 letih podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo za tega velikana in še v istem letu igral v rokometni ligi prvakov. Žikica Milosavljević, ki je takrat igral pred menoj na isti poziciji, je zaradi bogatejših izkušenj in takrat večjega renomeja težko sedel na klop za rezervne igralce. Toda moja prava priložnost se je ponudila potem, ko se je nekdanji igralec slovenskih Prul poškodoval in tako sem sam, brez kakršnih koli evropskih izkušenj moral skočiti „v ogenj“.

Je rokomet v tistih časih veljal za „velike tri“ v Srbiji, poleg nogometa in košarke?

Zagotovo je. Od strukture vodstva, do kvalitete igralcev in navijaške prisotnosti, do redne udeležbe na evropskih tekmovanjih. Ljudje v Srbiji od nekdaj obožujejo kolektivne športe, rokomet torej ni nobena izjema. Seveda pa je, kot v večini evropskih državah, nogomet vselej na prvem mestu.

Preden te je pot zanesla v tujino, si se po Crveni zvezdi preizkusil še v drugem srbskem rokometnem klubu?

Da. Po petih letih igranja za „zvezdaše“, sem se po zaslugi Jovice Cvetkovića, ki je bil izjemen trener in kreator rokometne igre, znašel v RK Sintelonu in igral za klub, ki domuje v Bački Palanki. Šlo je pravzaprav za velik projekt , ki je bil politično povsem neodvisen, katerega cilj je bil ustvariti velik evropski rokometni klub. Toda žal je vizija, kljub velikim vložkom in nekaj vrhunskih igralcev, kmalu padla na trdna tla.

Nato je sledila avantura v Sloveniji…

Drži. Takrat smo z reprezentančno bazo večkrat obiskali priprave v Sloveniji, kjer sem se po naključju bolje spoznal z današnjim trenerjem izolskega kluba, Fredijem Radojkovičem, nakar sva se tudi dogovorila za sodelovanje v nekdanjem rokometnem klubu Cimos Koper. Pot me je nato vodila na Štajersko, v Celje.

Kaj si občutil v Celju?

Že ko sem vstopil v klubske prostore, sem začutil rokometno močno obarvano atmosfero. Takoj mi je bilo jasno, da gre tu govora o evropski ekipi, ki ve, kaj hoče. Preprosto čutila se je močna povezanost mesta in naboj z RK Celjem Pivovarno Laško. Počutil sem se preprosto lepo; ko misliš, da ti je rokomet dal že vse in prideš v Celje… zares lepo!. Toda istočasno moram poudariti, da je prvo leto bivanja v Celju zame bilo stresno, turbulentno. Veliko stvari se je menjavalo na vseh ravneh, prišla je „zlata trojka“ Pajović, Zorman, Vugrinec, imeli smo največji proračun v zgodovini kliuba. Prešel pa sem tudi skozi vse teste in ni bilo enostavno. Naslednje leto pa smo vsi začutili pravo dušo RK Celja Pivovarne Laško, sodeloval sem tudi z vrhunskima trenerjema Serdarušićem in Tisljem. Toda klub je začel krčiti sredstva, čedalje bolj je pričel z uvajanjem mladih igralcev, kar se jim je tudi obrestovalo, na moje mesto je prišel Marguč. Pomembno je, da so se vse stvari odvile na korekten in športni način.

Po Celju si odpotoval v tujino…

Ko sem zaključil zgodbo v Celju, sem dobil (čeprav nisem računal na to) še „zadnjo vstopnico“ za nov rokometni klub, tokrat v severno Španijo in sicer za Naturhouse La Rioja. Vendar moja zgodba ni trajala dolgo. Komaj sem se privadil na življenjski slog in na zakonitosti rokometa v španski ekipi, že je sledila nesreča – huda poškodba obraza. Po kontrolnem pregledu in operaciji obraza so si strokovnjaki bili enotni, da sem utrpel življenjsko ogrožujočo poškodbo. To je bil tudi razlog, da dokončno prekinem s športnim udejstvovanjem, kar se je na koncu pomenilo, da sem bil primoran „pomahati“ rokometu v slovo.

Kaj je nato sledilo?

Enostavno je družina bila in tudi je prioriteta. Vrnil sem se v Koper, kjer tudi živim, z ženo sva ustvarila družinsko podjetje.

 Na kar nekaj evropskih in svetovnih prvenstvih. Žal zaradi takšnih in drugačnih okoliščin pa nam nikoli ni uspelo osvojiti medalje, kljub močni ekipi, ki smo jo imeli.

Kako pa se je na to odzvala vselej zahtevna in ostra športna javnost?
Vsi vemo, da so zahteve po športnih dosežkih na Balkanu vedno visoke. Sprijazniti se je potrebno z emocijami, ki vladajo v tem predelu Evrope in nihajo od enega temperamentnega ekstrema – evforičnosti ob zmagah in odličnih dosežkih, do drugega, torej „pljuvanja“, ostrih in velikih kritik, celo grožnjah ipd. Skratka, to je velik pritisk. Ko daš to večkrat skozi, spoznaš, da so vsakdanje stresne situacije precej lažje za prenašati. Med drugim bi rad dodal, da ima večina ljudi laično mišljenje, da profesionalni športniki treniramo enkrat na dan, nato smo skozi cel dan prosti, uživamo in se pripravimo na tekmo. Skratka, da se zabavamo in služimo znatne denarje. Toda resnica je nekje daleč; profesionalni športnik se mora pripravi, taktiki in vsemu prilagoditi vsak dan, skozi večji del dneva. Tu so še številne omejitve, ki jih znotraj statusa profesionalnega športnika lahko čim prej odmisliš, da se boš z njimi tudi lažje sprijaznil, pritisk medijev, možnosti poškodb in konca kariere, družina itd.

Nikola, vrniva se v trenutno stanje. Na presenečenje vseh, si postal pomočnik trenerja prve ekipe. Kako to?

Po končani lepi zgodbi v Izoli, rojstvu otroka, službi, se nisem mogel več posvetiti športu in se od njega popolnoma izoliral.  Sedaj že nekaj časa živim na Obali, v Kopru. Povdariti moram, da sem se na ta kraj navezal in ne bi ga več menjal za nič, čeprav sem prvi teden po prihodu v Cimos Koper iz Srbije en teden obžaloval odločitev. Kmalu sem se privadil in sedaj sem tu.
Če se vrneva k rokometu – nepričakovano sem dobil poziv iz Izole. Ko sem izvedel, da je trener Fredi Radojkovič, mož, ki je bil zaslužen za moj prihod v Slovenijo, kjer sem se tudi ustalil, nisem dvakrat premislil. Sedaj sem že povsem „padel notri“ in z vsem veseljem sem tukaj. Prepričan sem, da bomo v Izoli uspeli izgraditi eno uspešno športno zgodbo, ki bo peljala naprej. Mišljenja smo, da je Izola tega sposobna, nenazadnje pa si to tudi zasluži.

 

 

Avtor prispevka:
Martin Franetič

Trenerske rošade znotraj izolskih selekcij

IZOLA – Pred kratkim smo že poročali, da je na izolsko, vselej “vročo” klop sedel Fredi Radojkovič.
Toda pred kratkim je postalo jasno, da to ni bila edina sprememba v menjavi trenerskega posla v RD Butan plin Izola.

Če so se v domačem taboru veselili prihoda Izolana Fredija Radojkoviča, so na drugi strani s precej manj zadovoljstva “pozdravili” drugo, sicer nepričakovano trenersko spremembo. Dolgoletni trener mlajših selekcij in obenem ženske ustanovljene ekipe ŽRK Izola Peter Mičović, je minuli teden tudi uradno prevzel krmiljenje članske ekipe RD Kopra 2013 in tako zamenjal slovitega Veselina Vujovića.
Ob trenerski prelomnici mu želimo veliko uspeha!

DSCN1686Borut Hren (levo) in Peter Mičović (desno) ne bosta več sodelovala pod isto streho.

V RD Butan plin Izola niso stali “križem rok” in takoj poiskali zamenjavo. Borut Hren, dober poznavalec izolskega rokometa in izkušen trener, je tako prevzel vodenje kadetov, ki imajo eno najperspektivnejših generacij, hkrati pa bo svoje znanje prenašal tudi na članice ženskega rokometnega kluba. Kljub dogovoru z (sedaj že bivšim trenerjem) Mičovićem glede novih igralcev v mladinskih vrstah sporočamo, da cilji ostajajo še dalje nespremenjeni in visoki, kar pomeni, da vodstvo s trenerji vred želijo projekt izpeljati brez vsakršnih pretresov.

Trenerski kader za prihajojočo sezono 2018/2019 bo izgledal takole:

RD Butan plin Izola
Članska ekipa: Fredi Radojkovič
Mladinci: Peter Božič
Kadeti: Borut Hren
Starejši dečki: Matej Nadoh
Mlajši dečki: Branko Franovič
Mini rokomet: Branko Franovič

ŽRK Izola
Članice: Borut Hren
Mladinke: Matej Marinac
Kadetinje: Matej Nadoh
Starejše deklice: Tone Barič
Mlajše deklice: Branko Franovič
Mini rokomet: Tone Barič/Branko Franovič

Avtor prispevka:
Martin Franetič